7. člen ZPos
Državni zbor potrdi poslanske mandate na prvi seji po izvolitvi. Na prvi seji državnega zbora se najprej izvoli mandatno-imunitetna komisija. V mandatno-imunitetni komisiji morajo biti zastopani predstavniki vseh poslanskih skupin v državnem zboru. Mandatno-imunitetna komisija pregleda potrdila o izvolitvi in morebitne pritožbe kandidatov in predstavnikov list kandidatov zoper odločitve volilne komisije, ki lahko vplivajo na potrditev mandatov, ter sestavi poročilo za državni zbor. Sestavni del poročila so seznam izvoljenih kandidatov za poslance in potrdila o izvolitvi. O potrditvi mandatov odloča državni zbor na predlog mandatno-imunitetne komisije. O vsakem spornem mandatu odloča državni zbor posebej.
- VDSS Sodba Pdp 478/2019Višje delovno in socialno sodišče · 2020
Neutemeljeno je stališče pritožbe, da 14. člen ZFDO daje podlago za vrnitev državnega sekretarja na delo k prejšnjemu delodajalcu. ZPos namreč takšno pravico izrecno določa v 37. členu, medtem ko ZFDO takšne določbe nima. ZFDO in ZPos na identičen način urejata le pravico državnega funkcionarja oziroma poslanca v primeru, ko njegova vrnitev na delo ni mogoča iz objektivnih razlogov (14. člen ZFDO in 38. člen ZPos). Ker ZFDO ne daje pravice do vrnitve na delo, bi drugačna razlaga, torej takšna, za katero se zavzema tožnik, pomenila arbitrarno odločanje sodišča, ki za svojo odločitev ne bi imelo podlage v ZFDO.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 13. 2. 2020Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VDSS Sodba Pdp 478/2019Višje delovno in socialno sodišče · 13. 2. 2020
Neutemeljeno je stališče pritožbe, da 14. člen ZFDO daje podlago za vrnitev državnega sekretarja na delo k prejšnjemu delodajalcu. ZPos namreč takšno pravico izrecno določa v 37. členu, medtem ko ZFDO takšne določbe nima. ZFDO in ZPos na identičen način urejata le pravico državnega funkcionarja oziroma poslanca v primeru, ko njegova vrnitev na delo ni mogoča iz objektivnih razlogov (14. člen ZFDO in 38. člen ZPos). Ker ZFDO ne daje pravice do vrnitve na delo, bi drugačna razlaga, torej takšna, za katero se zavzema tožnik, pomenila arbitrarno odločanje sodišča, ki za svojo odločitev ne bi imelo podlage v ZFDO.