37. člen ZPIZ

Tožnica je invalidka III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 20. 11. 1995 dalje, pravica do nadomestila po prej veljavnem ZPIZ pa ji ni bila priznana. Zato lahko na podlagi zahteve, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, ob izpolnjenih pogojih uveljavi le pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, ne pa pravice do nadomestila po ZPIZ.

Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.

Za drugo ustrezno delo se lahko šteje le delo v organiziranem delovnem procesu, ki je ekonomsko upravičeno, to je delo na ustreznem (lahko tudi ustrezno prilagojenem) delovnem mestu, na katerem lahko delovni invalid brez škode za poslabšanje zdravja dosega normalne delovne rezultate.

S priznanjem pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo v posledici ugotovitve nesposobnosti za delo na dotedanjem ustreznem delu, tožnik ni bil več razporejen na ustrezno delo v smislu invalidskih predpisov. Delodajalec je bil novo odločbo dolžan izvršiti po dokončnosti, vendar je tožnik vse do prejema sklepa o čakanju še vedno opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu. Zato mu je glede na določbo 190. člena ZPIZ/92 potrebno priznati pravico do nadomestila dokler je opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu.

Tožnica za kmečko delo (torej svoje delo) ni več sposobna, kar izhaja tako iz mnenja sodnega izvedenca kot mnenj invalidskih komisij in izvida ortopeda. Po oceni psihiatra ni zmožna za prekvalifikacijo in ni primerna za nobeno kmečko delo. Sodni izvedenec je le kot teoretično možnost navedel, da bi tožnica sicer lahko v skrajšanem delovnem času opravljala fizično nezahtevna, npr. pisarniška dela, ki pa ji ga na manjši hribovski kmetiji ne more nihče zagotoviti. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja lahko le ugotovitev, da ni dokazanih objektivnih (torej dejanskih in ne zgolj teoretičnih) možnosti za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delu.

Če kakšen od zakonitih pogojev ni izpolnjen, je odločitev delodajalca o razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo nezakonita, saj nasprotuje določbi 2. odstavka 37. člena ZPIZ oziroma 48. člena ZTPDR.

Besedilo 37. člena ZPIZ, "ki ima državljanstvo Republike Slovenije", je treba razumeti tako, da zavarovanec izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 37. člena ZPIZ, če ima otrok državljanstvo Republike Slovenije kadarkoli do uveljavitve pravice. Ta člen zato zajema tako tiste zavarovance, ki so imeli otroke s slovenskim državljanstvom v času, ko so zanje skrbeli ali so jih vzgajali, pa tudi tiste, katerih otroci imajo državljanstvo Republike Slovenije v času zavarovančevega uveljavljanja pravic iz pokojninskega zavarovanja. Prav tej zadnji možnosti se dobesedna razlaga norme celo najbolj približuje. Ker so otroci tožnice imeli državljanstvo Republike Slovenije v času, ko je tožnica uveljavljala svoje pravice pri toženi stranki, to po mnenju revizijskega sodišča pomeni, da je izpolnjevala pogoje za znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot to določa prvi odstavek 37. člena ZPIZ.

Če je predmet sodnega spora dokončna odločitev toženca, da je pri tožniku ugotovljena III. kategorija invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo (brez dvigovanja bremen, dela na višini, ...) ni potrebno ugotavljati, ali pri delodajalcu sploh obstaja takšno delovno mesto mesto. Te ugovore (po 37. členu ZPIZ) bi lahko zavarovanec uveljavljal šele zoper odločbo, s katero bi bil razporejen na drugo ustrezno delo.

Iz izvedenskih mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje mora jasno izhajati, zakaj so pri zavarovancu podane omejitve v preostali delovni zmožnosti (omejitev dvigovanja bremen nad 10 kg, ...). Sodišče prve stopnje mora najprej natančno ugotoviti pogoje svojega dela za tožnika, ter nato presoditi, ali lahko tožnik, glede na omejitve zaradi zdravstvenih razlogov, to delo sploh uspešno in učinkovito opravlja, sicer ni mogoče presoditi zakonitosti odločbe ZPIZ glede pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo.

Pri razporejanju invalidov ni mogoče upoštevati zgolj določbe 17. čl. ZTPDR, temveč predvsem določbo 37. čl. ZPIZ. Pri določitvi drugega ustreznega dela je strokovno in splošno izobrazbo potrebno upoštevati le kot enega od kriterijev. Ta kriterij je določen na prvem mestu, vendar pa ni edini, saj je potrebno upoštevati tudi delovne izkušnje in osebne lastnosti delovnega invalida, pa tudi objektivne možnosti za zaposlitev, zato načeloma ni mogoče zaključiti, da je nezakonita razporeditev delavca, invalida s V. stopnjo strokovne izobrazbe, na delovno mesto s IV. stopnjo strokovne izobrazbe.