VDSS VDS Sklep Psp 41/98

Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba tožnika se napotuje na gornji izrek.
Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka.

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo: "I.

Tožbenemu zahtevku tožnika, da se mu pokojnina na novo odmeri, se ugodi tako, da se mu pokojnina odmeri z upoštevanjem naslednjih osebnih dohodkov za redno in nadurno delo v pokojninsko osnovo: - v letu 1978 3.256,5 din - v letu 1979 21.051,2 din - v letu 1980 22.294,5 din - v letu 1981 - 0,2 din - v letu 1982 2 din - v letu 1983 - 0,9 din.

II.

Tožniku bo invalidsko pokojnino v skladu s tč. I. izreka te sodbe s posebno odločbo ponovno odmeril toženec v 60 dneh po pravnomočnosti te sodbe.

III.

Na novo odmerjena invalidska pokojnina pripada tožniku od 1.12.1991 dalje. Toženec je dolžan izplačati tožniku od 1.12.1991 do začetka izplačevanja na novo odmerjene pokojnine razliko med doslej izplačano invalidsko pokojnino in novo odmerjeno invalidsko pokojnino ter mu pričeti izplačevati novo odmerjeno invalidsko pokojnino po 1. nakazilu pokojnine po izdaji te sodbe, navedene pod tč. II. izreka.

Tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati tudi zakonite zamudne obresti od dolgovanih zneskov, se kot neutemeljen zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka." Zoper sodbo sta se pritožila tožnik po pooblaščencu in toženec.

Tožnik pa je po pooblaščencu podal tudi odgovor na pritožbo toženca.

Pritožba toženca je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostal temelj zahtevka še v celoti nerazčiščen, torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pravilno opozarja pritožba, da je prvostopenjsko sodišče odločitev oprlo zgolj na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke z dne 3.11.1997, katerega podlaga so bile le plačilne liste tožnika, iz katerih pa ni moč zaključiti, da bi bilo delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj po delovno pravnih predpisih. Če predstavljajo zneski za leto 1981, 1982 in 1983, navedeni pod I. izreka izpodbijane sobe, dejansko samo parsko izravnavo za posamezna leta, o čemer bo sodišče v novem sojenju tudi moralo zavzeti stališče, ima pritožba prav tudi v delu, ko opozarja, da parska izravnava za posamezna leta ne more biti podlaga za novo odmero pokojnine.

Glede dela preko polnega delovnega časa in vprašanja vštevnosti izplačanega osebnega dohodka zanj v pokojninsko osnovo za novo odmero pokojnine, pa pritožba pravilno opozarja kot že navedeno in pritožbeno sodišče ugotavlja po pregledu zadeve, da prvostopenjsko sodišče doslej sploh še ni razčistilo zahtevka po temelju. Zaslišalo je le tožnika, a je tudi njegova izpovedba nepopolna. Kot pravno podlago je sicer pravvilno uporabilo določbo 312. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), ki v konkretni zadevi napotuje na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 24/77-18/98) glede na obdobje tožnikovega opravljanja dela preko polnega delovnega časa. Ta v 79. členu določa primere, ko so delavci s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih lahko določili, da bodo izjemoma in za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa in se je tako delo štelo kot poseben delovni pogoj. Že iz dikcije 79. člen je jasno, da se kot poseben delovni pogoj šteje samo delo, ki je opravljeno izjemoma in za omejeno dobo; torej ne delo preko polnega delovnega časa, ki se pojavlja kontinuirano in je zato predvidljivo. Poleg tega pa ZDR v 81. členu izrecno določa, da dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu zakona delavci ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Te zakonske določbe pa prvostopenjsko sodišče očitno ni uporabilo, saj ni razčistilo, ali je šlo v obravnavanem primeru za delo preko polnega delovnega časa zaradi nepredvidenih izjemnih, nepričakovanih okoliščin in ali je delovna organizacija v izogib nadurnemu delu predhodno postopala po citirani določbi 1. odst. 81. člena ZDR. Ta v 2. odstavku tudi postavlja omejitev največ 30 ur na mesec.

Prihod ladij izven rednega delovnega časa sam po sebi ne more predstavljati izjemnega in nepredvidljivega dogodka, pač pa le, če bi ladje izven rednega delovnega časa prihajale le izjemoma. Zato bo prvostopenjsko sodišče moralo v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku s poizvedbami pri takratnem tožnikovem delodajalcu ter z zaslišanjem delavcev, ki jim je bil takratni način dela znan, po potrebi pa tudi z dodatnim zaslišanjem tožnika, razčistiti najprej navedeno vprašanje. Nato pa še vprašanje, koliko delavcev je bilo zaposlenih na istih delih kot tožnik, ali so tudi njegovi sodelavci delali preko polnega delovnega časa in v kakšnem obsegu, kaj je delovna organizacija ukrenila v izogib nadurnemu delu, torej ali je izvedla predhodno ukrepe iz 1. odst. 81. člena ZDR in zahtevati, da o tem predloži sodišču tudi dokaze. Pritožbeno sodišče še povdarja, da ne more biti relevantno, ali je imela delovna organizacija v pravilniku o delovnih razmerjih in v ostalih samoupravnih splošnih aktih tožnikovo delo določeno kot poseben delovni pogoj, enako ne vprašanje, ali so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če se bo v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da ne gre za delo zaradi izjemnih, nepredvedljivih in kratkotrajnih okoliščin iz 79. člena ZDR, ali pa da delovna organizacija predhodno ni izvedla ukrepov iz 1. odst. 81. člena zakona.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo, da bo prvostopenjsko sodišče v dopolnjenem in dopolnjenem dokaznem postopku razčistilo vse navedeno ter po potrebi izvedlo tudi druge dokaze, potrebne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter šele nato v zadevi znova odločilo.

Ker zadeva po temelju sploh še ni razčiščena, je pritožbeno sodišče o pritožbi tožnika, v kateri opozarja tudi na to, da se prvostopenjsko sodišče ni držalo meja tožbenega zahtevka z dne 7.1.1993, ko je zahteval, da sodišče razveljavi odločbo toženca z dne 24.12.1992, kakor tudi vse druge odločbe o odmeri invalidske pokojnine ter da tožniku od leta 1986 in po vsakem mesecu pokojnino zviša ter po vsakem mesecu prizna zakonite zamudne obresti do plačila, izreklo kot v 2. odstavku sklepa.

V novem sojenju bo prvostopenjsko sodišče pri stroških upoštevalo, da so pritožbeni stroški tožnika (za pritožbo in odgovor na pritožbo toženca) nadaljnji stroški postopka.