159. člen ZPIZ

Dne 31. 5. 2012 je stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. 10. člen ZUJF-a je razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni. V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo davčni organ pravilno pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 0,5% celotnega tožnikovega dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da so bile upoštevane vse navedbe iz tožnikove vloge za odpis dolga, ki jo je vložil 28. 1. 2013. Davčni organ je ugotovitev, da s plačilom 117,52 EUR ne bo ogroženo tožnikovo preživljanje, oprl na ugotovitev, da tožnik v času odločanja o njegovi vlogi za odpis dolga (tj. 30. 1. 2013), ni bil upravičen do socialnih transferjev, o katerih odloča pristojni organ socialnega skrbstva, da ne sodi v kategorijo težje zaposljivih oseb in da pri njem ni podano daljše obdobje brezposelnosti. Tem ugotovitvam tožnik ne ugovarja, zato tudi sodišče kljub temu, da je tožnik dolžan plačevati mesečno preživnino za otroka, nima razlogov za dvom v pravilnost ocene davčnega organa, da v času izdaje izpodbijane določbe ni bila izkazana zatrjevana ogroženost tožnikovega preživljanja. Odpis dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoč.

Tožniku starostne pokojnine ni mogoče odmeriti od najnižje pokojninske osnove, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic. Dokupljene dobe iz 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992 (čas opravljanja samostojne dejavnosti), ni mogoče šteti niti kot zavarovanje za širši niti za ožji obseg pravic, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, naj se mu ta doba upošteva kot zavarovanje za širši obseg.

Ker je bil tožnikov zahtevek za priznanje pokojninske dobe iz naslova opravljanja del na kmetiji iz časa veljavnosti Zakona o starostnem zavarovanju kmetov že pravnomočno zavrnjen, mu tožena stranka za to obdobje utemeljeno ni priznala pokojninske dobe pri odmeri invalidske pokojnine.

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bilo (edino) odločilno dejstvo, ali je tožnica plačala prispevek, na podlagi katerega bi se ji opravljanje kmetijske dejavnosti v spornem obdobju vštelo v pokojninsko dobo kot zavarovalne doba. Procesno in materialno dokazno breme za dokazovanje tega dejstva je bilo na tožnici in ne na toženi stranki. Tudi če bi sodišče na podlagi izjav prič štelo za dokazano, da je tožnica plačala prispevek, bi ostalo nedokazano, ali je bilo plačilo opravljeno v roku in v določeni višini.

Na podlagi 159. člena ZPIZ/83 dokupljena doba se lahko upošteva le pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice in pri odmeri starostne pokojnine, ni pa je mogoče upoštevati pri ugotavljanju pretežnega dela zavarovalne dobe za ožji ali širši obseg pravic na podlagi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Ob izostanku izrecne zakonske opredelitve pojma "pretežen" je izpodbijana sodba kot pretežni del zavarovanja pravilno štela zavarovanje v obsegu, večjem od polovice.

Ker tožnik v predlogu za obnovo pravnomočno končanega upravnega postopka ni izkazal obnovitvenega razloga iz 1. tč. ZUP (da bi bilo zanj mogoče izdati ugodnejšo odločbo glede priznanja pokojninske dobe bodisi na podlagi lastnosti zavarovanca starostnega zavarovanja kmetov, prevzema kmečkega gospodarstva, ali dokupa), predlog za obnovo ni utemeljen.

Tožnikov zahtevek bi moral biti reševan v skladu s predpisi, saj so bili ti sprejeti v predpisanih in veljavnih postopkih. Zato bi morala že tožena stranka glede prvega zahtevka, vloženega 29.12.1988, upoštevati tedaj veljavne predpise, glede drugega zahtevka, ki seveda ni bil razširitev prvega, ampak povsem nov zahtevek, ki je lahko bil vložen na podlagi novele zakona v letu 1990, pa predpise, ki so veljali 12.6.1990. V nobenem primeru pa tožena stranka ni imela osnove za uporabo predpisov iz leta 1992, kot je bilo to v tožnikovem primeru, saj so na primer kot osnovo za izračun prispevka upoštevali najnižjo pokojninsko osnovo v januarju leta 1992.

Za kmete in člane njihovih gospodarstev je bilo obvezno pokojninsko zavarovanje uvedeno šele z ZPIZ (Ur.l. SRS št. 27/83-10/91) šele od 1.1.1984 dalje. V obravnavanem obdobju (od l. 1930 do 1958) pa sploh ni bila dana zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja kmeta z družinskimi člani, konkretno s sinom. Šele v l. 1973 je bila dana zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja z družinskim članom, pa še to samo za obrtnike na podlagi obrtnega zakona iz l. 1973. Prav zato je že navedeni ZPIZ s 1.1.1984 v členu 159 za zavarovance po tem zakonu uvedel možnost dokupa let iz naslova prejšnjega opravljanja samostojne dejavnosti pred uvedbo obveznega zavarovanja tako za zakonca, otroka ali drugega družinskega člana, če je ta skupaj z njim opravljal tako dejavnost kot edini ali glavni poklic pred uvedbo obveznega zavarovanja, torej pred 1.1.1984, seveda pod pogojem plačila prispevkov. Zato za zahtevek ni pravne podlage.