14. člen ZPIZ

Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas. V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

Ker 14. člena pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja predstavlja izjemo pri ugotavljanju lastnosti zavarovanca, je potrebno - tudi če bi se iskal namen pravne norme - ostajati dosledno znotraj pravnega akta in vrednostne izbire, ki jo je opravil že zakonodajalec. Po pravni teoriji in sodni praksi gre za kršitev, če je predpis v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati samo na en način, uporabljen pa je bil v nasprotju tem načinom, smislom in namenom.

Vpis v register je po OZ zakonska posledica izdanega akta in ni vezana na začetek dela. To pa pomeni, da odločitve, da je tožnik zavezan k plačilu prispevkov, predvsem ni mogoče opreti samo na dejstvo, da je bil vpisan v register. Gre le za eno od okoliščin, ki je sicer pomembna, ki pa jo je vendarle treba presoditi še skupaj z vsemi ostalimi, ki jih navaja tožnik v tožbi in tudi v pritožbi ni ugotoviti, ali je tožnik dejavnost tudi dejansko opravljal.

Ker je bila ugotovljena invalidnost pri tožniku v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in vključen v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92, je po analogiji z določbo 2. alinee 126. člena ZPIZ upravičen le do nadomestila v višini 50 % od osnove (zavarovanci po 21. in 22. členu ZPIZ-92 - osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi...) , ne pa v višini 80 % od osnove, kot je to določeno za zavarovance po drugih temeljih zavarovanja (8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člen ZPIZ-92).

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.