131. člen ZPIZ

Pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je potrebno presoditi tudi ob uporabi in razlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Krajnc proti Sloveniji z dne 31. 10. 2017 in presoditi, ali gre pri tožniku za ustavno dopustno prikrajšanje oziroma zmanjšanje invalidske dajatve. Ugotoviti je torej treba, ali je zaradi spremenjene invalidnosti zmanjšanje nadomestila pri tožniku v okoliščinah konkretnega primera resno vplivalo na njegova sredstva za preživljanje, oziroma ali mu je bilo omogočeno, da se prilagodi na novo dohodkovno situacijo. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

Revident, ki priznava nadaljevanje pravice po starem predpisu ZPIZ/92 v času veljavnosti nove zakonodaje, ki te pravice ne pozna več, ne more uspeti z revizijskimi navedbami o drugačnem dejanskem stanju, ki naj bi bilo podlaga za priznanje pravice do nadomestila po določbi 132. člena ZPIZ/92 tožniku kot samozaposlenemu.

Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, v katerem je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.

Dodatki k plači (dodatek zaradi vplivov okolja, dodatek za izmensko delo, dodatek za deljen delovni čas, dodatek za osebno uspešnost, dodatek za uspešnost poslovanja območne enote), ki jih določa kolektivna pogodba delodajalca in s tem posredno tudi pogodba o zaposlitvi in od katerih je delodajalec obračunal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, predstavljajo plačo, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove in torej tudi pri izračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

1. Invalid II. kategorije je lahko upravičen do dveh nadomestil, in sicer do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 134. členu ZPIZ ter do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tem ni pomembno, če kumulacija teh dveh nadomestil znaša celo več, kot če bi delal na prejšnjem delovnem mestu polni delovni čas. Plača delavca na prejšnjem delovnem mestu in višina vseh nadomestil skupaj nista več primerljivi kategoriji, ker se pri obračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (134. čl. ZPIZ) ne upošteva delavčeva plača na prejšnjem delovnem mestu, temveč pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo. 2. Ni pravne podlage za to, da bi sodišče k izplačilu nadomestila plače tožnice zaradi dela s skrajšanim delovnim časom direktno zavezalo zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Primarni zavezanec za takšno izplačilo je namreč delodajalec, šele sekundarni pa zavod, odvisno od zahtevka delodajalca zavodu. 3. Tožnica je tekom postopka najprej skrčila tožbeni zahtevek, kasneje pa razširila tožbeni zahtevek. Zaradi delnega umika tožbe je

Nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je enako razliki med plačo, ki jo zavarovanec prejema za dejansko opravljeno delo in plačo, ki bi jo dobil, če bi isto delo opravljal polni delovni čas, z omejitvijo, da to od uveljavitve spremembe in dopolnitve 131. člena ZPIZ-92 ne more biti višje od 50 % najvišje pokojninske osnove. Novelirana zakonska ureditev ne posega v pridobljene pravice, saj velja od uveljavitve dalje, zato tožnik za obdobje po uveljavitvi novele v letu 1996 neutemeljeno zahteva priznanje nadomestila, ki presega omejitev iz 131. člena ZPIZ.

Po 93. členu ZPIZ je zavarovancem s preostalo delovno zmožnostjo - invalidom II. ali III. kategorije, mogoče priznati pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu. Pravice invalida II. ali III. kategorije do ustreznih denarnih nadomestil, določenih v 94. členu ZPIZ-92, so pogojene s predhodno pridobljenimi vsebinskimi pravicami, bodisi do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, dela s skrajšanim delovnim časom na svojem, ali drugem ustreznem delu in do poklicne rehabilitacije. Ker je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima priznano pravico do dela na svojem delu graver v polovičnem delovnem času, mu je mogoče priznati le nadomestilo plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času po 129. členu ZPIZ, ki je glede na 131. člen istega zakona enako razliki med plačo, ki jo prejema za delo s preostalo delovno zmožnostjo za krajši čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi isto delo opravljal s polnim delovnim časom, ne pa tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.

Sodišče druge stopnje je revidentki pravilno pojasnilo, da za priznanje ustrezne kategorije invalidnosti pravno ne more biti pomembno vprašanje, ali delodajalec razpolaga z ustreznim delom za zaposlitev delovnega invalida ali ne. Pri odločanju o tem, ali je možno nekoga razvrstiti med delovne invalide in kakšne so njegove preostale delovne zmožnosti oziroma ali so te popolnoma izgubljene, so pomembni samo medicinski razlogi, po priznanju ustreznih pravic pa so delodajalci dolžni postopati v skladu z zahtevami 139. in 140. člena ZPIZ in priznano pravico uresničiti na enega od tam določenih načinov.