6. člen ZZDej
Javna zdravstvena služba se organizira tako, da je vsem prebivalcem Republike Slovenije zagotovljena vedno dostopna nujna medicinska pomoč, vključno z nujnimi reševalnimi prevozi in preskrbo z nujnimi zdravili. Za zagotavljanje nujne medicinske pomoči in nujnih reševalnih prevozov je na območju Republike Slovenije organizirana služba nujne medicinske pomoči, ki jo izvajajo javni zdravstveni zavodi kot zunajbolnišnično dejavnost v organizacijski obliki satelitskega urgentnega centra, dežurnih mest in mobilnih enot na terenu in kot bolnišnično dejavnost v sklopu urgentnega centra. Podrobnejše pogoje glede kadra, prostorov in opreme, organizacijo in način dela službe nujne medicinske pomoči in nujnih reševalnih prevozov ter način plačevanja teh storitev, vključno z zagotavljanjem zdravstvenega varstva osebam na javnih prireditvah, zagotavljanjem nujne medicinske pomoči s helikopterjem, izvajanjem nujne medicinske pomoči v primeru naravnih ali drugih nesreč, izvajanjem dispečerske službe zdravstva in nenujnih reševalnih prevozov, določi minister, pristojen za zdravje.
- VSRS Sodba VIII Ips 59/2021Vrhovno sodišče RS · 2022
Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na
- VDSS Sodba Psp 33/2021Višje delovno in socialno sodišče · 2021
Zaradi predhodno obrazloženega je ob odločilni dejanski ugotovitvi, da tožniki v pravno relevantnem obdobju zaradi čakalnih vrst in sočasni nujni oskrbi niso imeli možnosti izbire med javnimi institucionalnimi zavodi ali domovi za starejše s koncesijo, so kljub temu, da so v kritičnem obdobju izbrali institucionalno varstvo v zasebnem sektorju brez koncesije ob pravilni in ustavno skladni razlagi in uporabi 13. alineje 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, upravičeni do povračila stroškov nege I. iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.
- VDSS Sklep Psp 473/2018Višje delovno in socialno sodišče · 2019
Če so zdravstvene storitve v domu za starejše, ki so pravica iz obveznega zavarovanja in kot take pripadajo vsem zavarovancem obveznega zdravstvenega zavarovanja, financirane iz obveznega zavarovanja, zagotovljene le oskrbovancem v javnem institucionalnem varstvu oziroma zasebnem s koncesijo, medtem ko so oskrbovanci v povsem zasebnem varstvu sami plačniki zdravstvenih storitev, ne da bi država, ki je že po ustavi zavezana k skrbi za delovanje sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, zagotavljala vsaj možnost izbire institucionalnega varstva in s tem brezplačnih zdravstvenih storitev v javnih institucijah ali pri zasebnikih s koncesijo, so slednji brez razumnega in stvarnega razloga postavljeni v neenak položaj napram prvim. Tožniki, ki so uveljavljali zdravstvene storitve v domu za starejše kot pravice iz obveznega zavarovanja pri izvajalcu, ki ni vključen v javno mrežo, niso dolžni sami kriti stroškov obiska zdravnika, če je šlo za strošek dejavnosti splošnih ambulant kot osnovne zdravstvene dejavnosti, ki jo dom za starejše le organizira, izvaja pa jo zdravnik iz javne mreže. Stroškov zdravstvene nege pa niso dolžni kriti, če jim v obravnavanem obdobju institucional
Različice besedila: 4Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 4Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 17. 5. 2022Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba VIII Ips 59/2021Vrhovno sodišče RS · 17. 5. 2022besedilo 2004–2025
Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na
- VDSS Sodba Psp 33/2021Višje delovno in socialno sodišče · 3. 6. 2021besedilo 2004–2025
Zaradi predhodno obrazloženega je ob odločilni dejanski ugotovitvi, da tožniki v pravno relevantnem obdobju zaradi čakalnih vrst in sočasni nujni oskrbi niso imeli možnosti izbire med javnimi institucionalnimi zavodi ali domovi za starejše s koncesijo, so kljub temu, da so v kritičnem obdobju izbrali institucionalno varstvo v zasebnem sektorju brez koncesije ob pravilni in ustavno skladni razlagi in uporabi 13. alineje 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, upravičeni do povračila stroškov nege I. iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.
- VDSS Sklep Psp 473/2018Višje delovno in socialno sodišče · 14. 3. 2019besedilo 2004–2025
Če so zdravstvene storitve v domu za starejše, ki so pravica iz obveznega zavarovanja in kot take pripadajo vsem zavarovancem obveznega zdravstvenega zavarovanja, financirane iz obveznega zavarovanja, zagotovljene le oskrbovancem v javnem institucionalnem varstvu oziroma zasebnem s koncesijo, medtem ko so oskrbovanci v povsem zasebnem varstvu sami plačniki zdravstvenih storitev, ne da bi država, ki je že po ustavi zavezana k skrbi za delovanje sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, zagotavljala vsaj možnost izbire institucionalnega varstva in s tem brezplačnih zdravstvenih storitev v javnih institucijah ali pri zasebnikih s koncesijo, so slednji brez razumnega in stvarnega razloga postavljeni v neenak položaj napram prvim. Tožniki, ki so uveljavljali zdravstvene storitve v domu za starejše kot pravice iz obveznega zavarovanja pri izvajalcu, ki ni vključen v javno mrežo, niso dolžni sami kriti stroškov obiska zdravnika, če je šlo za strošek dejavnosti splošnih ambulant kot osnovne zdravstvene dejavnosti, ki jo dom za starejše le organizira, izvaja pa jo zdravnik iz javne mreže. Stroškov zdravstvene nege pa niso dolžni kriti, če jim v obravnavanem obdobju institucional