41. člen ZZVZZ

Tožnikovo razlogovanje, da je potrebno pri presoji upravičenosti do povrnitve prevoznih stroškov v okviru ustreznosti zdravstvenega zavoda iz 1. alineje prvega odstavka 40. člena ZZVZZ upoštevati tudi nemedicinske okoliščine na strani tožnika, je zmotno. Življenjsko je sicer sprejemljivo, da bi si lahko zavarovanec izbral zdravstveno ustanovo, ki bi mu ustrezala upoštevajoč njegove subjektivne kriterije, pa vendar je potrebno imeti v vidu, da gre za izvedbo storitev v javnem sektorju, kjer je potrebno usklajevanje izvedbe različnih storitev zavarovancev z območja celotne države, pri čemer je neizbežna nezmožnost upoštevanja subjektivnih nemedicinskih okoliščin, ki ne morejo biti podlaga za priznanje povrnitve prevoznih stroškov.

Za odločitev v tej zadevi je ključen odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik napoten na obravnavo v kraj zunaj njegovega stalnega prebivališča. V takem primeru ima zavarovana oseba pravico do povračila potnih stroškov do najbližjega izvajalca (drugi odstavek 153. člena POZZ). Povračilo prevoznih stroškov pripada zavarovanim osebam za najkrajšo razdaljo do najbližjega zdravstvenega zavoda oziroma zdravnika po ceni javnega prevoza (prvi odstavek 41. člena ZZVZZ).

Izkazano je, da se tožnica za priznane dneve obravnave ni odločila samovoljno oziroma pravice iz 23. člena ZZZS ni uveljavljala mimo določb zakona, kot to predstavi toženec. Tožnica je imela za te storitve izdane veljavne napotnice, zaradi česar so bile storitve krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (44. člen ZZVZZ). Medicinska dokumentacija in odločitev toženca potrjujeta, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 2. alineje 40. člena ZZVZZ.

Kljub zakonski dikciji, da se prevozni stroški povrnejo za najkrajšo razdaljo od doma do najbližje zdravstvene ustanove, 41. člena ZZVZZ ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabljati le ob goli jezikovni razlagi. Še manj je mogoče pristajati na zapolnjevanje pravnega standarda najkrajše razdalje s tako absurdno argumentacijo, za katero se zavzema pritožba. Ta v okoliščinah obravnavanega primera ni sprejemljiva iz varnostnih razlogov, saj del poti poteka celo po nekategorizirani gozdni poti. Popolnoma nesprejemljivo je toženkino stališče, da uporaba delno makadamske in gozdne poti ne pomeni, da ni primerna za uporabo, saj povsem zanemarja element varne vožnje po nekategorizirani gozdni poti. Je v nasprotju z pisnim pojasnilom Direkcije RS za infrastrukturo, ki o uporabi najkrajše poti na relaciji A. - B. izrecno navaja, da poteka tudi po makadamskih javnih in gozdnih cestah, ki niso primerne za vsakodnevno varno uporabo.

Plačilo zdravstvene storitve bolnici s strani donatorja in na račun zavarovanca (izpolnitelja) nima nobenega vpliva na razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, saj se s plačilom izključno vzpostavi razmerje med plačnikom – donatorjem in zavarovancem. Donator v tem primeru ni izpolnil obveznosti zavarovalnice, konkretno Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, temveč je izpolnil izključno obveznost zavarovanca proti bolnišnici. Donator namreč ni v nikakršnem materialnopravnem razmerju do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak le do zavarovanca. Kar je bistveno v celotni verigi, s tem ni ugasnila obveznost zavarovalnice, to je Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti zavarovancu. S plačilom donatorja zdravstvenih storitev je prenehala zgolj obveznost v razmerju med zavarovancem in bolnico. Hkrati pa je nastalo razmerje med donatorjem ter zavarovancem, ki proti donatorju postane dolžnik, izpolnitelj – donator pa upnik (274. člen OZ). Edino razmerje med tema dvema potem lahko vpliva na terjatev oziroma na sredstva, plačana bolnici. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je ob izpolnjenih zakonskih pogojih še vedno dolžan izpolniti obveznosti do