27. člen ZZ

Ni mogoče slediti ugovorom toženke, da je ureditev iz 121. člena ZLD-1 nejasna oziroma nepopolna do te mere, da zakona sploh ni mogoče uporabiti oziroma, da je zato zakon v nasprotju z Ustavo. Pri tem sodišče izpostavlja, da je pri razlagi določb ZLD-1 treba upoštevati tudi druge zakone, ki urejajo zadevno področje, kot tudi, da se je o določenih relevantnih vidikih že izrekla tudi sodna praksa. Iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018, je razvidno stališče, da koncept materialnih preoblikovanj sloni na institutu univerzalnega pravnega nasledstva in da gre (tudi) v takšnem primeru za prenos koncesije s koncesionarja na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti, na katerega (na ta prenos) pa se v omenjeni zadevi presojana določba tretjega odstavka 42. člena ZZDej ne nanaša. V odločbi U-I-194/17-21 je Ustavno sodišče tudi navedlo (opomba 73), da določba drugega odstavka 74. člena ZJZP dopušča prenos posebne in izključne pravice (torej tudi koncesije) na drugega izvajalca skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja, to je koncedenta. Tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 903/2013 z dne 11. 2. 2015, je razv

Določitev nosilca koncesije kot osebe, ki izvaja zdravstvene storitve, za katere se podeljuje koncesija, v ZZDej, veljavnem ob podelitvi koncesije tožeči stranki (v letu 2001) res ni predvidena. Predvidena tudi ni z Zakonom o zavodih kot sistemskim zakonom, ki ureja podeljevanje koncesij na področju javnih služb. Vendar pa obenem ne ZZDej ne ZZ takšne možnosti ne izključuje, saj ni izrecnih določb v tej zvezi. Tudi vsebina odločbe o koncesiji ni bila predpisana v nobenem od obeh zakonov, medtem ko je bilo glede pogodbe o koncesiji v ZZDej določeno le, katere vsebine se predvsem (in torej primeroma) določijo v pogodbi, po določbah ZZ (drugi odstavek 26. člena) pa celo velja, da se s pogodbo o koncesiji določijo pogoji, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo. Ovire za določitev t. i. nosilca koncesije pa tudi ni videti po vsebini in tega nenazadnje niti tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje. Zato je po prepričanju sodišča šteti določitev nosilca koncesije v odločbi za pogoj, ki ga je tožeči stranki postavilo pristojno Ministrstvo in ki kot takšen ni bil v nasprotju s predpisi. Kar po presoji sodišča velja še toliko bolj, ke

Tožeča stranka je bila napotena na vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja denarne terjatve po 59. čl. ZIZ v zvezi z 239. čl. ZIZ, kar pomeni, da bi dejansko morala tožbeni zahtevek usmeriti kvečjemu na ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tožila pa je na ugotovitev, da je bil D.V. dne 2.6.2000 lastnik nepremičnine. Ugotovitev pa se dejansko nanaša na ugotavljanje dejstva. Sklepčnost je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pomeni, da pravna posledica, ki jo zahteva tožnik v tožbi, izhaja iz trditev (zatrjevanih dejstev) v sami tožbi. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

Čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sklenjena koncesijska pogodba ni bila v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo, je brez pravne podlage sklicevanje tožene stranke na ničnost pogodb po takrat veljavnem 103. čl. ZOR.