26. člen ZZ

Razpis je temeljil na Odloku o koncesiji za izvajanje javne službe predšolske vzgoje in varstva (Ur. l. RS, št. 96/09), kjer je v 4. členu izrecno navedeno, da lahko javno službo predšolske vzgoje in varstva izvaja koncesionar, ki je vpisan v razvid ter v skladu s pravilnikom zagotavlja pogoje in opremljenost. Pogoji tožene stranke za izvajanje javne službe so bili tako pritožnici znani, s prostovoljno prijavo na razpis pa je izrazila tudi svoje soglasje z njimi. Prav tako je svoje soglasje izrazila tudi s podpisom pogodbe o koncesiji, ki je bila sklenjena na podlagi odločbe z dne 27. 8. 2010, v kateri je bilo izrecno ugotovljeno, da ima pritožnica potrebne prostore in opremo. V skladu z načelom volenti non fit iniuira obogatitveni zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Sodna praksa je zavzela stališče, da kadar do prehoda premoženja pride na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, korist, ki jo je tožena stranka pridobila, ne predstavlja neupravičene pridobitve.

Ni mogoče slediti ugovorom toženke, da je ureditev iz 121. člena ZLD-1 nejasna oziroma nepopolna do te mere, da zakona sploh ni mogoče uporabiti oziroma, da je zato zakon v nasprotju z Ustavo. Pri tem sodišče izpostavlja, da je pri razlagi določb ZLD-1 treba upoštevati tudi druge zakone, ki urejajo zadevno področje, kot tudi, da se je o določenih relevantnih vidikih že izrekla tudi sodna praksa. Iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018, je razvidno stališče, da koncept materialnih preoblikovanj sloni na institutu univerzalnega pravnega nasledstva in da gre (tudi) v takšnem primeru za prenos koncesije s koncesionarja na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti, na katerega (na ta prenos) pa se v omenjeni zadevi presojana določba tretjega odstavka 42. člena ZZDej ne nanaša. V odločbi U-I-194/17-21 je Ustavno sodišče tudi navedlo (opomba 73), da določba drugega odstavka 74. člena ZJZP dopušča prenos posebne in izključne pravice (torej tudi koncesije) na drugega izvajalca skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja, to je koncedenta. Tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 903/2013 z dne 11. 2. 2015, je razv

Tožeča stranka je bila napotena na vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja denarne terjatve po 59. čl. ZIZ v zvezi z 239. čl. ZIZ, kar pomeni, da bi dejansko morala tožbeni zahtevek usmeriti kvečjemu na ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tožila pa je na ugotovitev, da je bil D.V. dne 2.6.2000 lastnik nepremičnine. Ugotovitev pa se dejansko nanaša na ugotavljanje dejstva. Sklepčnost je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pomeni, da pravna posledica, ki jo zahteva tožnik v tožbi, izhaja iz trditev (zatrjevanih dejstev) v sami tožbi. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

Čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sklenjena koncesijska pogodba ni bila v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo, je brez pravne podlage sklicevanje tožene stranke na ničnost pogodb po takrat veljavnem 103. čl. ZOR.