139. člen URS

Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo. Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.

V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika zoper dolžnika izdana t. i. regulacijska začasna odredba, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Upnik je zatrjeval obstoj svoje nedenarne terjatve do dolžnikov za prepoved nadaljnjega poseganja v njegove osebnostne pravice oziroma v pravico do časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva je človekova pravica, ki jo zagotavlja tako Ustava (34. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Z Ustavo in EKČP pa je vsakomur zagotovljena tudi človekova pravica do svobode izražanja (139. člen Ustave in 10. člen EKČP). Pri presoji osnovne zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavar

Županovega neupoštevanja določbe 20. člena Poslovnika, po kateri mora župan sklicati sejo občinskega sveta, če to zahteva četrtina svetnikov, in dejstva, da je bila sejna dvorana občinskega sveta potem, ko so tožniki na podlagi določbe 5. odstavka 20. člena Poslovnika sami sklicali sejo občinskega sveta, dne 24.4.2008 ob 16. uri zaklenjena ter na sejo niso prišli delavci občinske uprave, ki na podlagi ZLS in Statuta skrbijo za administrativno delo za potrebe občinskega sveta, ni mogoče uvrstiti v okvir ustavnih pravic, katerih sodno varstvo je mogoče (izjemoma) uveljavljati v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena URS oziroma 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Gre namreč za izključno procesna dejanja in razmerja znotraj občinskega sveta, ki jih določajo ZLS, Poslovnik in Statut. Če pri teh internih procesnih razmerjih, urejenih v navedenih predpisih, pride do kršitev, se te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj občinskega sveta kot organa oblasti občine in ta razmerja niso podvržena sodni kontroli v okviru upravnega spora po ZUS-1, in tudi ne v kakšnem drugem postopku pred sodišči.