Zakon o denacionalizaciji (ZDen)

Ta zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu.

Denacionalizacija po tem zakonu je vrnitev podržavljenega premoženja iz prejšnjega člena v naravi (vrnitev premoženja). Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). Pogoje in način denacionalizacije določa ta zakon.

Upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu so fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po naslednjih predpisih: 1)     zakon o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 24/46, 101/47, 105/48, 21/56, 55/57, 10/65), 2)     zakon o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45, Uradni list LRS, št. 30/46, 10/48, 17/58, 17/59, 18/61, 22/65), 3)     zakon o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45), 4)     zakon o odpravi viničarskih in podobnih razmerij (Uradni list LRS, št. 22/53 in 43/57); 5)     zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam (Uradni list FLRJ, št. 22/53), 6)     zakon o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47), 7)     zakon o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Uradni list SRS, št. 7/65 – prečiščeno besedilo), 8)     zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48) razen po 7/a členu tega zakona, 9)     zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), 10)   zakon o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 48/45), 11)   zakon o odpravi zakona o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije ter o ureditvi lastninskih razmerij, ustvarjenih s tem zakonom (Uradni list LRS, št. 10/48), 12)   temeljni zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), če upravičenci niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine, 13)   zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45), 14)   zakon o zatiranju nedovoljene trgovine nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list FLRJ, št. 56/46, 74/46), 15)   zakon o zaščiti in upravljanju narodnega imetja (Uradni list DFJ, št. 36/45), 16)   zakon o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja pod upravo države (Uradni list FLRJ, št. 86/46), 17)   zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46), 18)   zakon o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45), 19)   zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46, 74/46), 20)   odlok AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45), 21)   zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46, 74/46), 22)   zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46), 23)   zakon o odvzemanju državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikov vojnih formacij, ki so služili okupatorju in so pobegnili v inozemstvo (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 86/46), 24)   zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45), 25)   zakon o prepovedi izzivanja narodnega, rasnega (plemenskega) in verskega sovraštva in razprtij (Uradni list DFJ, št. 36/45), 26)   kazenski zakonik (Uradni list FLRJ, št. 13/51) razen XII. poglavja, 27)   uredba o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev (Uradni list FLRJ, št. 99/46), če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč, 28)   uredba o premoženjskih razmerjih in o reorganizaciji kmečkih delovnih, zadrug (Uradni list FLRJ, št. 14/53), če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč, 29)   temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št. 10/65, 25/65 – prečiščeno besedilo, 12/67 in 14/70), če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. (delno razveljavljen) Pravne osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz prejšnjega odstavka, so upravičenke le, če zakon to izrecno določa. (razveljavljen)

Ne glede na določbe prejšnjega člena so upravičenci do denacionalizacije tudi fizične osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. (delno razveljavljen) (delno razveljavljen)

Za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu se šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. (delno razveljavljen)

Splošni premoženjski oziroma odškodninski predpisi se glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom. V postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu se uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače. Izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice, določene v veljavnih zakonih, se upoštevajo pri oblikah denacionalizacije, ki jo zagotavlja ta zakon, razen če ta zakon ne določa drugače.

Pridobitev nepremičnin, drugega premoženja oziroma odškodnine po tem zakonu ne zapade plačilu davkov. (delno se preneha uporabljati) Dedovanje, ki je povezano z izvajanjem tega zakona, zapade plačilu davka na dediščine.

Za premoženje v smislu tega zakona se štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Z izrazom podržavljeno premoženje je mišljeno zasebno premoženje iz prejšnjega odstavka, ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Z aktom o podržavljenju so mišljeni predpisi, ki so neposredno učinkovali, ter sodbe, odločbe, sklepi, drugi pravni akti ter materialna dejanja državnih organov, s katerimi je bilo zasebno premoženje podržavljeno. Z državnimi organi so mišljena sodišča, upravni organi, komisije in ljudski odbori ter tem podobni organi, ki so na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona bili pooblaščeni za izdajanje aktov o podržavljenju. Z ukrepom državnega organa iz 4, člena tega zakona so mišljeni tudi akti ali dejanja posameznikov, s katerimi so bile pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa odvzete stvari ali drugo premoženje iz drugega odstavka tega člena.

Fizične osebe iz 3., 4. in. 5. člena tega zakona so upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo) zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije. Prav tako niso upravičenci tiste fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki so premoženje pridobile od okupacijskih sil ali njihovih organizacij v času druge svetovne vojne. (delno razveljavljen) Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica na podlagi meddržavne pogodbe priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. (delno razveljavljen) Če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, se šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, kar pa ne velja v primerih, ko je bila hkrati z zaplembo premoženja izrečena tudi kazen izgube državljanstva. (delno razveljavljen)

Pravna oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki je vložila zahtevo do 13. 5. 1995, je upravičenec, če je imela v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije in če je pravna oseba ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi tega zakona dne 7. 12. 1991 delovala na območju Republike Slovenije. Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po pravu Republike Slovenije.

Šteje se, da so upravičenci iz prvega odstavka prejšnjega člena tudi osebe, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile jugoslovanski državljani, pa so imele stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije in jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15. 9. 1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo. Niso pa upravičenci v smislu tega zakona tiste fizične osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. (delno razveljavljen) Odločba, izdana v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je nična. (razveljavljen)

Če je oseba umrla pred 28. 8. 1945. leta oziroma 15. 9. 1947. leta, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945. leta priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Če fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona. (delno razveljavljen)

Upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb so delničarji oziroma družbeniki. Določba prejšnjega odstavka velja samo za upravičence, ki so fizične osebe. (razveljavljen)

Pravica do vrnitve premoženja gre cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije.

Če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi ali so razglašeni za mrtve, so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije, če ni v naslednjih odstavkih drugače določeno. Pravno nasledstvo upravičencev iz prejšnjega člena se presoja po njihovem avtonomnem pravu. Če so pravni nasledniki že določeni po tujem pravu, se glede tega vprašanja uporablja tuje pravo. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se glede nasledstva lastninske pravice na nepremičninah uporablja pravo Republike Slovenije.

Premoženje se vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža. Če premoženja ni mogoče vrniti v celoti, se premoženje lahko vrne tudi le deloma, za razliko v vrednosti pa plača odškodnina. Premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Premoženje pravnih oseb v mešani lastnini se lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. (delno razveljavljen)

Premičnine se vračajo le, če gre za predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti. Premičnine iz prejšnjega odstavka, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine predmeti kulturne in naravne dediščine, se vrnejo v last in posest le, če niso sestavni del zbirk javnih muzejev, galerij in drugih podobnih ustanov. Na premičninah, ki so sestavni del zbirk iz prejšnjega odstavka, se, po izbiri upravičenca, vrne lastninska pravica, ali zanje plača odškodnina. Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se vračajo tudi premičnine večje vrednosti, predmeti ali skupine predmetov osebne rabe upravičencev oziroma predmeti posebne priljubljenosti upravičencev ali njihovih pravnih naslednikov.

Nepremičnine se vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom. Pomožni in tem podobni prostori ter pritikline, ki so bili podržavljeni skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari. Nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, se vračajo pod pogoji iz tega zakona.

Nepremičnine ni mogoče vrniti:

1.    če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški;

2.    če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije;

3.    če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, ali če je fevdalnega izvora; (delno razveljavljena)

4.    če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin;

5.    v drugih primerih, ki jih določa ta zakon. Določba 4. točke prejšnjega odstavka in 20. člen tega zakona se ne uporabljata za gozdove, za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov pa se uporabljajo določbe 27. člena tega zakona. Šteje se, da bi bili stroški iz 1. točke prvega odstavka tega člena nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca za več kot 50% večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem.

Nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov.

Šteje se, da ovire iz prejšnjega člena niso podane, če je nepremičnina v sredstvih zavezanca brez pravnega naslova ali če jo je zavezanec oddal v najem, zakup ali v drugo temu podobno razmerje za opravljanje dejavnosti, ki ni povezana z njegovo dejavnostjo. Šteje se, da je funkcionalnost kompleksa iz prejšnjega člena bistveno okrnjena, če bi vrnitev nepremičnine povzročila takšne motnje in druge ovire v poslovanju pravne osebe, ki upravlja s kompleksom, zaradi katerih bi ta bodisi:

-        prišla v stečaj ali likvidacijo;

-        morala opustiti pomemben del svoje proizvodnje ali storitvene dejavnosti;

-        odpustila znatno število delavcev;

-        utrpela bistveni izpad prihodka.

Na nepremičnini iz 20. člena tega zakona se vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca. Zavezanec ima še nadalje pravico uporabljati nepremičnino iz prejšnjega odstavka za svojo dejavnost, vendar le za dobo, ki je nujno potrebna za prilagoditev njegovega poslovanja spremenjenim razmeram. Ta ne more biti daljša od pet let od pravnomočnosti odločbe p denacionalizaciji oziroma največ sedem let od dneva uveljavitve tega zakona, če se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta drugače. Najemno razmerje uredita upravičenec in zavezanec s pisno pogodbo. Če upravičenec in zavezanec ne skleneta pogodbe iz prejšnjega odstavka, se šteje, da je najemno razmerje nastalo po samem zakonu, o spornih vprašanjih pa na predlog upravičenca ali zavezanca odloči sodišče v nepravdnem postopku.

Ne glede na določbo 20. člena tega zakona se šteje, da ni ovire za vrnitev nepremičnine v last in posest, če upravičenec izkaže, da bo zagotovil vlaganja ali druge potrebne pogoje za racionalnejšo in ekonomsko uspešnejšo uporabo nepremičnine.

Vrnitev stvari v smislu določb tega poglavja ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko najemna, zakupna in tem podobna razmerja, katerih trajanje je določeno oziroma dogovorjeno za dobo več kot 10 let, trajajo največ še 10 let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, razen če se upravičenec in najemojemalec ne sporazumeta drugače. Razmerja iz prejšnjega odstavka zaradi vrnitve stvari ni mogoče odpovedati pred potekom pogodbenega roka, dokler ima najemojemalec, ki je fizična oseba, stvar v najemu kot poglavitni vir preživljanja sebe ali svoje družine. Najemnega razmerja zoper voljo najemojemalca ni mogoče odpovedati dokler najemodajalec najemojemalcu ne povrne vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine. Najemnina za to obdobje ne more biti višja kot je povprečna najemnina za podobno nepremičnino – poslovni prostor na približno isti lokaciji ob upoštevanju stanja nepremičnine pred najemojemalčevimi vlaganji, najemnina za stanovanja pa ne višja kot najemnina, določena upoštevaje določila stanovanjskega zakona. V primerih iz drugega in tretjega odstavka tega člena lahko upravičenec vrnitev stvari odkloni. V tem primeru mu pripada odškodnina.

Nepremičnina, katere vrednost se po podržavljenju ni bistveno povečala, se pod pogoji, določenimi v tem poglavju, vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti. Nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, se po izbiri upravičenca bodisi:

-        ne vrne;

-        se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine;

-        vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Rok plačila odškodnine iz zadnje alinee prejšnjega odstavka, ki ne sme biti krajši od 10 let, in drugi pogoji plačila se določijo z odločbo o denacionalizaciji. Za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine se po tem zakonu šteje povečanje vrednosti nad 30% vrednosti nepremičnine. Ne glede na določila prvega, drugega in četrtega odstavka tega člena lahko zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena tega zakona zahteva od upravičenca iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Če se zavezanec ali najemojemalec in upravičenec ne sporazumejo glede odškodnin, predvidenih v prejšnjih določbah tega člena, lahko upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. V takem primeru odloči organ, ki vodi postopek, o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, naknadno z dopolnilno odločbo. Če je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganja fizičnih oseb, lahko te, ne glede na omejitve iz prejšnjih odstavkov, zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti.

Nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, se upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Upravičenec lahko namesto vračila zahteva polno odškodnino. Za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine se po tem zakonu šteje zmanjšanje nad 30% vrednosti nepremičnine. Glede na določbe prejšnjih odstavkov lahko upravičenec zahteva od zavezanca iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Če se upravičenec in zavezanec iz prejšnjega odstavka ne sporazumeta glede razlike v vrednosti, odloči o zahtevku organ, ki vodi postopek, naknadno z dopolnilno odločbo.

(črtan)

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč. Pri tem je dolžan upoštevati določbe iz 1. do 4. točke prvega odstavka 21. člena in 22. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96). Kmetijska zemljišča se vračajo v last in posest:

-        če se s tem ne okrni funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč oziroma kompleksov trajnih nasadov, ali

-        če s tem ne pride do takšne razdrobljenosti parcel, ki bi onemogočala ekonomično obdelavo. Če v primerih iz prejšnjega odstavka zemljišča ni mogoče vrniti v last in posest, se v korist upravičenca, čigar zemljišče, ki je bilo podržavljeno, leži v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, vzpostavi solastninska pravica. Kompleks kmetijskih zemljišč si solastniki razdelijo, upoštevaje tretji odstavek tega člena, sporazumno ali v nepravdnem postopku, ali pa predlagajo občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za kmetijstvo, uvedbo komasacijskega postopka. Za v solastnino priznana zemljišča se smiselno uporabljajo določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka 22. člena tega zakona. Če upravičenec ne zahteva vrnitve kmetijskih zemljišč, se mu izda priznanica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Priznanica je vrednostni papir, ki se glasi na ime upravičenca in na določeno vrednost, do višine katere se izdajatelj papirja obvezuje odprodati kmetijska zemljišča ali gozdove, ali pa plačati odškodnino. S priznanico, ki je predmet pravnega prometa, lahko upravičenec oziroma njen lastnik kupi kmetijsko zemljišče ali gozd iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ali od drugih lastnikov. Če upravičenec ne kupi kmetijskih zemljišč oziroma gozdov oziroma priznanice ne proda, lahko priznanico zamenja za obveznice pri Slovenskem odškodninskem skladu. Kadar zemljiškoknjižno stanje parcel v kompleksu ni usklajeno s stanjem parcel v naravi, se v korist upravičenca vzpostavi na teh parcelah lastninska oziroma solastninska pravica. Gozdovi se vračajo v last in posest, razen v primerih iz 1., 2., 3. in 5. točke 19. člena tega zakona. Določbe tega člena ne veljajo v primerih iz 3. točke prvega odstavka 19. člena tega zakona.

Premoženje fevdalnega izvora ni predmet denacionalizacije, razen kolikor se nanaša na primere, v katerih so denacionalizacijski upravičenci cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove ali redovi. Za premoženje fevdalnega izvora po prejšnjem odstavku se šteje lastnina podarjena od monarha, ki kasneje ni bila predmet odplačnega pravnega posla.

Če so na kmetijskih zemljiščih vzpostavljeni novi oziroma obnovljeni trajni nasadi, se smiselno uporabljajo določbe 22. člena tega zakona s tem, da lahko zavezanec uporablja tako kmetijsko zemljišče do izteka rodnosti, vendar ne več kot 10 let, če se zavezanec in upravičenec ne sporazumeta drugače.

Stanovanjske hiše oziroma stanovanja, glede katerih ne obstaja najemno ali temu podobno razmerje, se vrnejo upravičencu v last in posest. Stanovanjske hiše oziroma stanovanja, glede katerih obstoji najemno ali temu podobno razmerje, se vračajo ž vzpostavitvijo lastninske pravice ha teh nepremičninah. Pravice in obveznosti med upravičenci kot najemodajalci nepremičnin iz prejšnjega odstavka in najemniki teh nepremičnin ureja stanovanjski zakon.

Za vračanje najemnih poslovnih stavb in poslovnih prostorov se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na vračanje stanovanj in stanovanjskih hiš, razen tretjega odstavka prejšnjega Člena.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist.

Podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, se ne, vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) se ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Določba prvega odstavka tega člena se ne uporablja za zemljišča, ki so bila izročena občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, pa niso bila oddana za gradnjo, ali so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, investitor pa na zemljišču do uveljavitve tega zakona ni začel z gradnjo. Tako zemljišče je dolžan zavezanec izročiti upravičencu v last in posest. Za stavbno zemljišče, ki je bilo razlaščeno po predpisih o razlastitvi do uveljavitve zakona o razlastitvi (Uradni Ust FLRJ, št. 12/57), pripada odškodnina, če upravičenec zanj ni dobil kot odškodnino druge nadomestne nepremičnine in če zemljišča po določbah prejšnjih odstavkov ni mogoče vrniti.

Nepremičnine se vrnejo proste hipotekarnih bremen, ki so nastala po njihovem podržavljenju do dneva uveljavitve tega zakona. Za terjatve, ki so bile zavarovane s temi bremeni, jamči Republika Slovenija. Služnosti, izbrisane s podržavljenjem, oživijo.

Podjetje, ki je bilo podržavljeno lastniku – fizični osebi, se vrne v last, če podjetje opravlja ob uveljavitvi tega zakona isto ali podobno gospodarsko dejavnost kot samostojna pravna oseba. Če je podjetje prešlo v sestav druge pravne osebe, se vrne v last, če ga je ekonomsko in tehnično mogoče izločiti iz te pravne osebe.

Ne glede na določbe prejšnjega člena se podjetje ne vrne, če je neločljivi sestavni del sistema gospodarske infrastrukture iz 2. točke prvega odstavka 19. člena tega zakona. Podjetja tudi ni mogoče vrniti v last v celoti, če njegova vrednost v času odločanja presega vrednost podjetja v času podržavljenja za več kot 100 odstotkov.

Če je predmet vračanja v last podjetje, katerega vrednost je bistveno zmanjšana od vrednosti podjetja v času podržavljenja, gre upravičencu za razliko v vrednosti odškodnina iz 43. člena tega zakona. Če je predmet vračanja v last podjetje, katerega vrednost je bistveno večja od vrednosti podjetja v času podržavljenja, mora upravičenec plačati razliko v vrednosti po določbah tretjega odstavka 25. člena tega zakona.

Premoženje (kapital) iz 13. člena tega zakona se vrača z vzpostavitvijo lastninskega deleža upravičenca na družbenem kapitalu pravnih oseb, ki so naslednice sredstev oziroma premoženja podržavljenih podjetij in drugih gospodarskih subjektov, katerih družbeniki oziroma delničarji so bili upravičenci iz 13. člena tega zakona. Vrednost lastninskega deleža mora biti enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem podjetju, ali na drugem gospodarskem subjektu iz prejšnjega odstavka.

Premoženje (kapital) iz 13. člena tega zakona se lahko na zahtevo upravičenca vrne z vrnitvijo v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnim pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja ali drugega gospodarskega subjekta, katerega delničar oziroma družbenik je bil upravičenec. Za vračanje nepremičnine v smislu prejšnjega odstavka veljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na vračanje nepremičnin.

Na način, določen v 37. in 38. členu tega zakona, se vrača tudi premoženje podjetja iz drugega odstavka 34. člena in drugega odstavka 35. člena tega zakona, če podjetja ni mogoče vrniti kot celote.

Vrnitev po določbah 34. in 37. člena tega zakona lahko upravičenec odkloni. V tem primeru ima pravico do odškodnine.

Če predpis, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij, zahteva v zvezi z uveljavljanjem pravic iz tega zakona predhodno priglasitev upravičenj do denacionalizacije v postopku privatizacije podjetja, se določbe 34. do 39. člena tega zakona uporabljajo samo za podjetja, glede katerih je bila taka priglasitev veljavno opravljena, in v obsegu, v katerem je bila opravljena.

Če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Če upravičenec zahteva delnice v smislu prejšnjega odstavka, pa mu jih ni mogoče ponuditi, mu gre odškodnina v obveznicah. V primerih iz prvega odstavka tega člena se lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. Z vrednostnimi papirji, ki jih dobi upravičenec kot odškodnino po tem zakonu, lahko plača odškodnino, za katero je zavezan po tem zakonu. Določbe prejšnjih odstavkov tega člena se smiselno uporabljajo tudi za premičnine iz 17. člena tega zakona, ki jih ni mogoče vrniti, in za druge podržavljene premičnine. Pravico do odškodnine imajo tudi upravičenci, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla.

Če podržavljenega podjetja upravičencu ni mogoče vrniti (34. in 35. člen) ali če ni mogoče vzpostaviti lastninskega deleža na podjetju (37. člen) ali če ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice na nepremičnini (38. člen), se da upravičencu pod pogoji iz 41. člena tega zakona odškodnina v vrednosti premoženja oziroma lastninskega deleža upravičenca na podržavljenem podjetju. Upravičenec do odškodnine iz prejšnjega odstavka lahko zahteva, da se mu vrednost podržavljenega premoženja povrne v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Za podržavljeno premoženje iz 27.a člena tega zakona se prejšnjim lastnikom ne prizna odškodnina.

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Vrednost stanovanja, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe se ugotovi na način, ki je predpisan s pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81). Vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, se določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. Vrednost stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, se ugotavlja po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij se valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja v času podržavljenja premoženja in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister za finance. Če sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena tega zakona, če ta zakon ne določa drugače. Za čas od pravnomočnosti odločbe o odškodnini do pričetka obrestovanja obveznic oziroma, kadar odločba tako določa, do plačila odškodnine v gotovini, pripadajo upravičencu obresti, ki veljajo za vloge na vpogled, glavnica pa se valorizira.

Za plačevanje odškodnine se izdajo obveznice. Obveznice so nominirane v nemških markah in izplačljive v enakih polletnih obrokih v 20 letih. Obrestna mera je šest odstotna.

Obveznice se glase na prinosnika in so izplačljive v valuti Republike Slovenije.

Imetnik obveznice lahko obveznico uporabi za nakup delnic skladov Republike Slovenije ali za nakup delnic, s katerimi razpolagajo ti skladi. Prav tako jih lahko uporabi kot plačilno sredstvo za nakup nepremičnin in drugega kapitala v postopku privatizacije. V primerih iz prejšnjega odstavka se kot vrednost obveznice upošteva njena nominalna vrednost.

Če obstajajo ali nastopijo okoliščine iz 50. člena tega zakona, Republika Slovenija, dokler te okoliščine trajajo, zagotavlja upravičencu socialno varnost z odkupom obveznic za njihovo nominalno vrednost. Upravičenec uveljavlja pravice iz tega člena pri Ministrstvu za finance v upravnem postopku.

Sredstva za kritje obveznosti iz izdanih obveznic se zbirajo v Slovenskem odškodninskem skladu. Viri sredstev tega sklada so:

1.    Sklad Republike Slovenije za razvoj;

2.    del kupnine, pridobljene s prodajo družbenih stanovanjskih hiš in stanovanj ter poslovnih prostorov, ki ustreza deležu, s katerim so bila ob nabavi novega družbenega stanovanja udeležena združena sredstva stanovanjskega sklada, ter celotna kupnina za prodana podržavljena stanovanja, če bodo ta odplačno prenesena iz družbene lastnine osebam, ki niso upravičenci po tem zakonu;

3.    Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije;

4.    drugi viri, določeni z zakonom. Višino sredstev, organiziranost, pristojnosti, pravice in obveznosti Slovenskega odškodninskega sklada ureja poseben zakon.

Upravičencu, ki je po kriterijih socialnega varstva oseba slabšega premoženjskega stanja, se izplača odškodnina v primerih iz drugega odstavka 42. ali drugega odstavka 43. člena tega zakona v denarju do višine 24 povprečnih mesečnih neto osebnih dohodkov na zaposlenega, v Republiki Sloveniji v zadnjih treh mesecih pred izdajo odločbe. Odškodnina iz prejšnjega odstavka se glede na njen obseg oziroma na želje upravičenca izplača v enkratnem znesku ali v mesečnih obrokih.

Zavezanec za vrnitev stvari je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Zavezanci za vrnitev podržavljenih podjetij oziroma drugih gospodarskih subjektov ali za vzpostavitev lastninskega deleža na premoženju so podjetja oziroma druge pravne osebe, v katerih premoženju so sredstva oziroma premoženje podržavljenih podjetij ali drugih gospodarskih subjektov. Zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, je Slovenski odškodninski sklad. Zavezanec za odškodnino v obveznicah je Slovenski odškodninski sklad, za odškodnino v denarju pa Republika Slovenija.

O zahtevah po tem zakonu odločajo organi, ki jih določa ta zakon.

Če ni s tem zakonom drugače določeno, odločajo o pravnih sredstvih organi, pristojni po splošnih procesnih oziroma organizacijskih predpisih.

O zahtevah na prvi stopnji odločajo:

1.    upravne enote;

2.    ministrstvo, pristojno za finance, o denacionalizaciji premoženja bank, zavarovalnic in drugih finančnih organizacij, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena tega zakona;

3.    ministrstvo, pristojno za kulturo, o denacionalizaciji stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona, kadar so te stvari zavarovane po predpisih o varstvu kulturne dediščine;

4.    ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, o denacionalizaciji stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona, kadar so te stvari zavarovane po predpisih o ohranjanju narave. Načelniki upravnih enot ustanovijo strokovne komisije ter imenujejo njihove člane.

Komisije iz drugega odstavka prejšnjega člena štejejo pet članov. Predsednik komisije je delavec upravnega organa, pri katerem je komisija ustanovljena. Člani komisij imajo položaj uradnih oseb in so pooblaščeni za vodenje postopkov in opravljanje drugih dejani v postopku. Člani komisije morajo izpolnjevati predpisane pogoje za opravljanje uradnih dejanj v postopku. En član komisije mora biti diplomirani pravnik, en član izvedenec ustrezne stroke; pri komisijah, ki odločajo o vračanju nepremičnin, pa en član tudi izvedenec s področja geodetske službe. Za isto upravno področje se lahko imenuje več komisij. Zaradi ekonomičnosti ali drugih tehtnih razlogov se lahko imenuje za več upravnih področij skupna komisija.

O zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona odloča okrajno sodišče v nepravdnem postopku. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je dovoljena revizija. V postopku iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na način in oblike denacionalizacije (2. člen), na stranke v postopku (60. člen), na vsebino zahteve za denacionalizacijo (62. člen), na rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo (64. člen), na vsebino odločbe o denacionalizaciji (66. in 67. člen), na začasne odredbe (68. člen) in na stroške postopka (71. člen).

O pritožbah zoper odločbe upravnih enot iz 54. člena tega zakona odločajo:

1.    ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zoper odločbe o zahtevi za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena tega zakona,

2.    ministrstvo, pristojno za gospodarske dejavnosti, zoper odločbe o zahtevi za denacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena tega zakona,

3.    ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, zoper odločbe o zahtevi za denacionalizacijo stanovanj, stanovanjskih hiš, poslovnih prostorov, poslovnih stavb in stavbnih zemljišč, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena tega zakona.

Odločba organa prve stopnje o zahtevi (odločba o denacionalizaciji) mora biti izdana in vročena upravičencu najpozneje v enem letu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve. Odločba o zahtevi, ki jo organ prve stopnje izda v skrajšanem postopku, mora biti izdana in vročena upravičencu v šestdesetih dneh po vložitvi pravilno sestavljene zahteve. V zadevah iz 63. člena tega zakona organ prve stopnje ni vezan na rok iz prvega odstavka tega člena. Za dan vložitve pravilno sestavljene zahteve se šteje dan, ko je bila pomanjkljiva zahteva v celoti dopolnjena.

Odločbe o denacionalizaciji izvršujejo:

-        redna sodišča, če gre za vrnitev nepremičnine ali vzpostavitev lastninske pravice na drugi nepremičnini;

-        Sklad za razvoj, če gre za vzpostavitev lastninskega deleža na podjetju ali odškodnino v delnicah;

-        Slovenski odškodninski sklad, če gre za odškodnino v obveznicah;

-        Ministrstvo za finance, če gre za denarno odškodnino.

Stranke v postopku za denacionalizacijo so upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano. Stranke iz prvega odstavka tega člena, ki nimajo stalnega prebivališča oziroma sedeža v Republiki Sloveniji, morajo imeti pooblaščenca s prebivališčem oziroma sedežem v Republiki Sloveniji, ki zastopa stranko pri vseh dejanjih v postopku. Če se zahtevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije, zastopa interese zavezane stranke Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Stranke v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku za denacionalizacijo so upravičenec in njegovi pravni nasledniki.

Postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo. Pravico do vložitve zahteve imata upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Predlog za začetek postopka lahko vloži tudi zavezana stranka, če izkaže pravni interes. Če pristojni organ v primeru iz prejšnjega odstavka ugotovi, da je podan pravni interes, sam uvede postopek. V tem primeru se šteje, da se postopek uvede po uradni dolžnosti.

Zahteva iz prvega odstavka prejšnjega člena vsebuje podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Zahtevi iz prejšnjega odstavka se priloži: a)     listina o podržavljenju ali pa navedba uradnega glasila, v katerem je bil objavljen akt, s konkretno navedbo predmeta podržavljenja; b)     potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu; c)     navedba razmerja do upravičenca ter kdo pride še v poštev kot pravni naslednik premoženja ter morebitni akt o dedovanju po upravičencu, če zahtevo vlaga pravni naslednik upravičenca; č)    ime pooblaščenca, ki bo pred pristojnim organom zastopal interese vlagatelja, če vlagatelj zahteve nima stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije. Če se zahteva nanaša na nepremičnino, se priloži tudi:

-        zemljiškoknjižni izpisek z vsemi vpisi in izbrisi v zemljiškoknjižnih vložkih, ter historični izpisek “C” lista, v katerih so bile vpisane podržavljene nepremičnine, od 15. 5. 1945 dalje do dneva vložitve zahtevka, ali overjeno fotokopijo zemljiškoknjižnega vložka s temi podatki,

-        zemljiškokatastrske podatke o legi, površini in vrsti rabe parcel po stanju v času podržavljenja. Zahteva mora vsebovati tudi druge podatke, potrebne za ugotavljanje upravičenosti zahteve.

Če ne obstajajo listine iz prejšnjega člena, organ prve stopnje po uradni dolžnosti zahteva od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice. Zavezanci in upravljalci so dolžni pristojnemu organu predložiti vse dokaze in dopustiti vpogled v listine in podatke, potrebne za odločitev o zahtevi. Na zahtevo organa iz 54. ali 56. člena tega zakona izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. V tem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.

Zahteva za denacionalizacijo mora biti vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev je v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša.

V postopku za denacionalizacijo, v katerem se predhodno izvede poseben ugotovitveni postopek, se ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, pomembna za odločanje o zahtevi. Ugotovitveni postopek vodi oseba, ki jo pooblasti predstojnik upravnega organa, ali pa član komisije iz drugega odstavka 54. člena tega zakona. Komisija iz drugega odstavka 54. člena tega zakona pripravi po končanem ugotovitvenem postopku poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Poročilo se vroči strankam z osebno vročitvijo. Stranke lahko v petnajstih dneh po prejemu poročila predlagajo spremembo oziroma dopolnitev poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka. Na predloge strank organ prve stopnje ni vezan.

Po končanem ugotovitvenem postopku in po preteku roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena organ prve stopnje odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter 6 rokih za izpolnitev odločbe. V odločbi o denacionalizaciji organ prve stopnje izda tudi nalog pristojnim organom za izvršitev odločbe in odredbe o morebitnih bremenih ter odloči o stroških postopka. Spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji se po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti.

Odločba o denacionalizaciji se glasi na ime upravičenca – prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Če lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec (11. in 12. člen), se odločba o denacionalizaciji glasi na osebo, ki je po tem zakonu upravičenec do denacionalizacije. Če je oseba iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena umrla ali je razglašena za mrtvo, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 14/89). Za skrbnika za posebne primere je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik.

Organ prve stopnje lahko zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Iz enakih razlogov lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana.

Upravičenci in zavezanci lahko med postopkom pred organom prve stopnje vsak čas sklenejo poravnavo o premoženju, ki je predmet denacionalizacije. Poravnava lahko obsega vse premoženje denacionalizacije ali njegov del. Organ prve stopnje lahko opozori stranke v postopku na možnost poravnave in jim pomaga, da se poravnajo. Poravnava ne sme biti v nasprotju s prisilnimi določbami, zakona. Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji.

Kadar ta zakon odkazuje na uporabo tujega ali avtonomnega prava, dokazujejo to pravo stranke, ki uveljavljajo denacionalizacijo. Kadar je ugotovitev državljanstva kot predhodno vprašanje v tem postopku odvisna od dokaza o pravni podlagi pridobitve tujega državljanstva, nosijo dokazno breme o tem dejstvu stranke, ki uveljavljajo denacionalizacijo. Stroški dokazovanja prava niso stroški postopka.

Stranke v postopku denacionalizacije po tem zakonu ne plačujejo taks. Za odločanje o stroških postopka se uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo.

Odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona, ter odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, se pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo.

Zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, gre odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Odškodnina iz prejšnjega odstavka gre v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada.

Če je bil v primerih iz tretjega odstavka 67. člena tega zakona zapuščinski postopek po osebi iz prvega ali drugega odstavka istega člena pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju premoženja, ki pripade tej osebi po odločbi o denacionalizaciji, se glede tega premoženja opravi nov zapuščinski postopek. Glede novega zapuščinskega postopka se uporabljajo določbe zakona o dedovanju (Uradni list RS, št. 15/76 in 23/78) ter določbe zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95), če je predmet dedovanja zaščitena kmetija. (delno razveljavljen)

Za obravnavo zapuščine po tem zakonu je izključno pristojno sodišče Republike Slovenije.

Postopek se začne na predlog upravičenčevega pravnega naslednika. Predlogu se priloži odločba ali njej enaka listina o dedovanju iz prvega odstavka 74. člen tega zakona ter druge listine; potrebne za odločitev o uvedbi zapuščinskega postopka.

Roki, ki začnejo po zakonu o dedovanju teči od dneva uvedbe dedovanja, začnejo v tem postopku teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Dedovanje po umrlem se v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. (delno razveljavljen) Pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku, preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Če se za dedovanje v skladu z veljavno zakonodajo uporabi pravo tuje države, se upoštevajo tudi materialno-pravne določbe, predpisane s tem zakonom.

Dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. Določba prejšnjega odstavka ne velja za dedne izjave, dane pred podržavljenjem premoženja, in za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. Dednopravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki upravičencu pripade po odločbi o denacionalizaciji, razen če ni v pogodbi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na to premoženje.

Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči.

Če v prejšnjem zapuščinskem postopku ni bilo okoliščin iz 80. ali 81. člena tega zakona, sodišče razdeli premoženje, ki je pripadlo zapustniku po odločbi o denacionalizaciji, s sklepom iz prvega odstavka 221. člena zakona o dedovanju.

V novem zapuščinskem postopku, izvedenem na podlagi določb tega poglavja, ni dopustno posegati v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se dediči iz prejšnjega in novega zapuščinskega postopka ne sporazumejo drugače in če se s tem ne posega v pravice tretjih.

Vlada Republike Slovenije lahko s predpisom podrobneje uredi vprašanja, povezana z izvajanjem tega zakona.

Minister za industrijo in gradbeništvo izda v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona v soglasju z ministrom za varstvo okolja in urejanje prostora in ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano navodilo o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Navodilo iz prejšnjega odstavka temelji na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Vrednost sedanjih podjetij in drugih pravnih oseb se ocenjuje v skladu z določbami predpisa, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij. Metodologijo iz četrtega odstavka 44. člena tega zakona predpiše s pravilnikom minister za kulturo v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona. Minister za pravosodje in upravo lahko predpiše metodološko navodilo za poslovanje v zvezi z. zahtevami za odškodnino. Minister za finance v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona izda v soglasju z ministrom za pravosodje in upravo navodilo o vsebini in načinu vodenja evidenc iz 86. člena tega zakona.

Organi prve stopnje so dolžni voditi evidenco o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb. Zbirno evidenco o zadevah iz prejšnjega odstavka vodijo republiški upravni organi, pristojni za področja, na katerih se izvaja ta zakon. Pri tem se uporabljajo za identifikacijo udeležencev v postopku vse identifikacije in vsebine iz centralnega registra prebivalstva in registra organizacij in skupnosti. Za udeležence, ki niso rezidenti Republike Slovenije, se ti predpisi smiselno uporabljajo. Vsebina in obveznosti ter upravitelji podatkovnih zbirk iz prejšnjega odstavka se določijo z odlokom o programu statističnih raziskovanj Republike Slovenije. Vse vloge v postopkih denacionalizacije morajo vsebovati podatke iz drugega odstavka tega člena. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Ne glede na določbe tega zakona niso upravičenci do denacionalizacije prejšnji lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Uradni list DFJ, št. 36/45), zakonu o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost (Uradni list DFJ, št. 26/45) in po ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947, U. št. 392 (Uradni list FLRJ, št. 64/47).

Z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični. Določba prvega odstavka tega člena preneha veljati 30 dni po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena tega zakona.

Če je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi spekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov, je zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik takega premoženja. Če so bile glede premoženja iz prejšnjega odstavka sklenjene najemne oziroma zakupne pogodbe, se za najemna oziroma zakupna razmerja ne uporabljajo določbe 24. člena tega zakona.

Vložitev zahteve in odločanje o zadevah iz tega zakona je dopustno ne glede na to, ali je do uveljavitve tega zakona o zahtevku za vrnitev oziroma odškodnino že pravnomočno odločilo sodišče ali drug državni organ, pa zahtevku upravičenca ni bilo ugodeno. Za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena tega zakona je šteti tudi premoženje, za katero je bila dana odškodnina, pa ta ni presegla 30 odstotkov njegove vrednosti. Določba 4. člena tega zakona se ne uporablja glede zaplemb, izrečenih v kazenskih postopkih na podlagi predpisov, ki so veljali po 31. 12. 1958.

Določba četrtega odstavka 16. člena tega zakona se nanaša na podjetja v mešani lastnini po stanju ob uveljavitvi predpisa, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij.

Za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, se uporabljajo določbe tega zakona tudi, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka.

Za način ugotavljanja vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov se uporablja enačba iz pravilnika, navedenega v drugem odstavku 44. člena tega zakona: Vst = št. tč. x vt x p x fs oziroma fr V enačbi pomeni "vt" vrednost točke, pri čemer znaša vrednost točke tolarsko protivrednost 4 nemških mark (DEM) na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji.

Način ugotavljanja vrednosti v smislu tretjega odstavka 44. člena tega zakona predpiše v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije.

Izvrševanje odločb o odškodninah iz 43. člena tega zakona se začne z dnem, ki ga določi zakon iz drugega odstavka 49. člena tega zakona. Izvrševanje odločb o odškodninah iz 50. člena tega zakona se začne z dnem, ki ga določi zakon o proračunu Republike Slovenije. Roki iz 58. člena tega zakona ne začno teči pred 1. 1. 1992.

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Odločba o razveljavitvi 92. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 56/92) spreminja 92. člen zakona tako, da se glasi: ter v zvezi z razveljavitvijo 92. člena zakona določa: »Ta odločba ima pravne učinke po 414. in 415. členu ustave iz leta 1974.«. Odločba o razveljavitvi nekaterih določb Zakona o denacionalizaciji in ugotovitvi, da 14. člen ni v neskladju z ustavo (Uradni list RS, št. 13/93) v zvezi z delno razveljavitvijo 3., 4., 5., 10. in 13. člena zakona določa: »Razveljavitev začne učinkovati po preteku dveh mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na prvo točko izreka je treba 64. člen zakona razlagati tako, da za pravne osebe, ki so postale upravičenke do denacionalizacije po tej odločbi, prične teči rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo z dnem, ko bo ta odločba začela učinkovati.«. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 31/93) spreminja 88. člen zakona tako, da se glasi: Z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični. Določba prvega odstavka tega člena preneha veljati 30 dni po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena tega zakona, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo.«; ter vsebuje naslednjo končno določbo: »3. člen Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji – ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98) spreminja 88. člen zakona tako, da se glasi: Z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Obdelava kmetijskih zemljišč in izvajanje del v gozdovih, ki jih je zavezanec dolžan vrniti v skladu s tem zakonom, se šteje za dopustno razpolaganje, če poteka v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča oziroma v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični. Določba prvega odstavka tega člena preneha veljati 30 dni po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena tega zakona, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo.«; ter vsebuje naslednje prehodne in končne določbe: 23. člen Ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, v roku šest mesecev po uveljavitvi tega zakona v naslednjih primerih: 1)     če je bila tujcu vrnjena nepremičnina v nasprotju z veljavnimi predpisi; 2)     če je prejšnji lastnik premoženja imel pravico od tuje države zahtevati odškodnino za podržavljeno premoženje in v drugih primerih, ko je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki po določbah tega zakona ne more biti upravičenec; 3)     če v odločbi o denacionalizaciji, v nasprotju s tem zakonom, ni bila upoštevana za podržavljeno premoženje izplačana odškodnina; 4)     če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Predlog za obnovo postopka lahko vložijo stranke v postopku, državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec, obnovo postopka pa lahko uvede tudi organ, ki je odločbo izdal. Predlog za obnovo postopka v pravnomočno končanih pravdnih in nepravdnih zadevah, v katerih zoper izdano odločbo ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev, se lahko vloži v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Predlog za obnovo iz prejšnjega odstavka lahko vloži oseba iz drugega odstavka tega člena. 24. člen V zadevah, v katerih je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo, lahko stranke iz 60. člena zakona podajo zahtevo iz 25. in 26. člena zakona v roku enega leta od uveljavitve tega zakona. 25. člen Za odločbe, ki so postale pravnomočne pred uveljavitvijo tega zakona, prične teči enoletni rok iz tretjega odstavka 26.a člena zakona z dnem uveljavitve tega zakona. 26. člen Organ, ki vodi postopek, je dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. 27. člen Sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, se končajo po določbah tega zakona. 28. člen Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu RS.«. Odločba o razveljavitvi nekaterih določb zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji in o ugotovitvi skladnosti nekaterih določb istega zakona z ustavo (Uradni list RS, št. 76/98) spreminja 23. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji – ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98) tako, da se glasi: »23. člen Ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, v roku šest mesecev po uveljavitvi tega zakona v naslednjih primerih: 1)     če je bila tujcu vrnjena nepremičnina v nasprotju z veljavnimi predpisi; 2)     če je prejšnji lastnik premoženja imel pravico od tuje države zahtevati odškodnino za podržavljeno premoženje in v drugih primerih, ko je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki ne more biti upravičenec; 3)     če v odločbi o denacionalizaciji, v nasprotju s tem zakonom, ni bila upoštevana za podržavljeno premoženje izplačana odškodnina; 4)     če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Predlog za obnovo postopka lahko vložijo stranke v postopku, državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec, obnovo postopka pa lahko uvede tudi organ, ki je odločbo izdal. Predlog za obnovo postopka v pravnomočno končanih pravdnih in nepravdnih zadevah, v katerih zoper izdano odločbo ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev, se lahko vloži v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Predlog za obnovo iz prejšnjega odstavka lahko vloži oseba iz drugega odstavka tega člena.«; in spreminja 25. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji – ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98) tako, da se glasi: »25. člen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji – ZDen-C (Uradni list RS, št. 66/00) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo: »3. člen Sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, se končajo po določbah tega zakona. Procesna dejanja, ki so že bila opravljena, se ne ponavljajo. 4. člen Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o dohodnini – ZDoh-1 (Uradni list RS, št. 54/04) vsebuje naslednjo končno določbo: »153. člen ( razveljavljen)«; (začetek veljavnosti in uporabe) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2005 dalje, razen določbe 145. člena tega zakona, ki se uporablja od 1. maja 2004 dalje in določbe 148. člena tega zakona, ki se uporablja od dneva uveljavitve tega zakona dalje.«.