39. člen ZDDO

Tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču, da je njegova pravica do dodatnih 5 dni letnega dopusta za leti 2018 in 2019 ugasnila z iztekom 15-mesečnega obdobja za prenos. Skladno s prakso SEU, ki ji sledi tudi naša sodna praksa, je 15-mesečno obdobje za prenos, ki sledi referenčnemu obdobju za izrabo letnega dopusta, ustrezno dolgo obdobje za prenos, po izteku katerega v izogib kopičenju letnega dopusta pravica do letnega dopusta ugasne.

Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za sporno leto priznati dodatni letni dopust skladno s spremembo 39. člena ZDDO-H z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. ZDDO je v členih 34 do 42 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zato ni mogoča delna uporaba določb ZDDO, delna pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.

Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven. Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.

ZObr je v 2. odstavku 97.g člena določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, kar pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da je ZObr v odnosu do ZDDO specialen predpis in obenem tudi kasnejši predpis pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, ni v nasprotju z zakonom, saj je v skladu z ZObr, ki ga je glede tega vprašanja potrebno uporabiti. Glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1. Določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO.

ZTPDR v 1. odstavku 31. člena določa spodnjo mejo dopusta, ki pripada delavcu (18 dni), enako določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 36/00) v 56. členu, da ima delavec pravico do najmanj 18 dni letnega dopusta. Glede na citirano veljavno zakonsko ureditev, ki zgornje meje dopusta ne določa, je potrebno razlagati določbo 2. odstavka 39. člena ZDDO tako, da delavcu pripade ob izpolnjevanju posameznega pogoja (dopolnitev 50 let starosti, 60 % telesna okvara, delovna invalidnost, negovanje težje telesno ali zmerno, težje ali težko prizadeto osebo) vsakič dodatnih pet dni dopusta.