917. člen ZOR

Zavarovanec, ki v primeru prometne nesreče ne poskrbi za preizkus alkoholiziranosti (ne obvesti o nesreči policije) izgubi zavarovalno kritje iz naslova kasko zavarovanja in AO, saj krši zavarovalne pogoje.

Zaradi neizpolnitve kakšne od predpisanih ali dogovorjenih obveznostih o nastanku zavarovalnega primera zavarovanec ne izgubi pravice do odškodnine ali zavarovalne vsote (917., 918. člen ZOR). Nastanek zavarovalnega primera lahko dokazuje tudi drugače in ne zgolj s policijskim zapisnikom.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Zaradi neizpolnitve kakšne od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti zavarovanec ne izgubi pravice do odškodnine ali zavarovalne vsote (917. in 918. čl. ZOR). Na določilo zavarovalnih pogojev, po katerih naj bi se zaradi neizpolnitve obveznosti iz njih ob nastanku zavarovalnega primera štelo, da nesreče ni bilo ali pa, da je tožnica vozila pod vplivom alkohola, mamil ali narkotikov in prevaljujejo dokazno breme na tožnico, se tožena stranka prvič sklicuje v pritožbi. Pogodbeno pravo resda sodi v sklop in preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava, vendar pa se mora stranka nanj sklicevati, torej navesti ustrezna dejstva in predlagati dokaze zanje (7., 212. čl. ZPP). Tega pa tožena stranka vse do pritožbe ni storila. Tovrstne pritožbene trditve je zato treba šteti za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Odmera odškodnine oškodovanki (opravlja delo poslovne sekretarke) za zvin vratne hrbtenice.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Obveznost zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju nastane, če nastopi zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom o njem zahteva zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih presoditi, ali je zavarovanec ob obvestilu o zavarovalnem primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi katerih more zavarovalnica kot dober strokovnjak (drugi odstavek 18. člena ZOR) ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti ali vsaj njen nesporni del. Po dognanjih takšne objektivne presoje je potem mogoče sklepati, ali je pomemben za štetje roka dan, ko je zavarovalnica prejela obvestilo z listinami, in to glede vse njene obveznosti ali samo njenega nespornega dela. Ob tem je seveda eno izmed pomembnih meril, ali so se v pravdi, če do nje pride, izkazali pomisleki zavarovalnice glede izpolnitve njene obveznosti kot utemeljeni ali ne.