912. člen ZOR

Ker tedaj, ko je prišlo do nesreče pri delu, toženka zaradi neplačila obrokov zavarovalne premije pri zavarovalnici ni imela več zavarovane civilne odgovornosti, zavarovalnica ni dolžna plačati odškodnine. Toženka je kriva, ker ni ustrezno predvidela in izpolnjevala ukrepov za varstvo pri delu. V praksi ni skrbela za varno delo delavcev, saj v rovu globine 2,6 m in širine 1,2 m ni pravilno namestila razpiralnih elementov, poleg tega je pa delavcem naložila delo v bližini delujočega bagra. V takih delovnih okoliščinah je bil tožnik močno ogrožen. Res je sicer, da je tudi tožnik kršil pravila varnega dela, saj je bil zelo močno vinjen, toda toženka mu dela ni preprečila in ga je pustila delati brez čelade. Ker je bila tudi možnost tožnika, da bi odklonil delo, majhna, saj je naproti delodajalca v podrejenem položaju, je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo njegov soprispevek k nastanku škodo na 15 %.

Sankcija za opustitev sodelovalne dolžnosti zavarovalnice bi bila v tem, da bi bila kljub temu, da je že potekel rok za plačilo premije, dolžna izplačati zavarovalnino v primeru nastanka zavarovalnega primera. Ne glede na obvestilo pa obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino velja le do izteka enega leta od zapadlosti premije. Po izteku tega roka zavarovalna pogodba neha veljati v vsakem primeru po samem zakonu.

Če je zavarovanje sklenjeno za več kot 5 let, sme v preteku tega časa vsaka stranka z odpovednim rokom 6 mesecev razdreti pogodbo, s tem, da to pismeno sporoči drugi stranki.

Samo dejstvo, da je toženec plačnik zavarovalne premije, tožencu ne daje lastnosti pogodbene stranke iz zavarovalne pogodbe. Toženec tudi sicer napačno razume, kateri zavarovalni rizik je bil zavarovan. Iz njegovih izvajanj izhaja, da mu zaradi plačila premije in kasnejšega nastopa okoliščin na njegovi strani, zaradi katerih je nehal plačevati mesečne anuitete, ni treba plačati ničesar niti tožnici niti banki. Vendar pa je zavarovani rizik nevračilo kredita, ne pa morebitna toženčeva odgovornost. Že po logiki stvari same zavarovalna pogodba za primer nevračila kredita ne more biti sklenjena v korist kreditojemalca, saj je ta kredit prejel, pač pa le v korist kreditodajalca.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Za zavarovanje, ki je sklenjeno za več kot pet let, določa 3. odstavek 922. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (kratko ZOR) šestmesečni odpovedni rok. To pomeni, da zavarovalna pogodba preneha po preteku tega roka, do tedaj pa obe pogodbeni stranki zavezuje. Zato mora tožena stranka kot sklenitelj zavarovanja plačati zavarovalno premijo do izteka pogodbe (912. člen ZOR).

Zavarovalno premijo je dolžan plačati sklenitelj zavarovanja.