868. člen ZOR
( se preneha uporabljati)
(1)Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal prevoz in nastanitev (prenočitev) potnikov ali druge storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, odgovarja potniku za škodo, nastalo zaradi tega, ker te storitve sploh niso bile ali so bile le delno izvršene, in sicer v skladu s predpisi, ki se nanašajo nanje.
(2)Pa tudi če so bile storitve izvršene v skladu s pogodbo in predpisi, ki se nanje nanašajo, odgovarja organizator za škodo, ki jo je potnik pretrpel ob njihovi izvršitvi, razen če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so jih opravile, ravnal kot skrben organizator potovanja.
(3)Potnik ima pravico zahtevati neposredno od tretje, za škodo odgovorne osebe popolno ali dopolnilno povrnitev škode, ki jo je pretrpel.
(4)V tolikšni meri, kolikor je povrnil škodo potniku, pridobi organizator potovanja vse pravice, katere bi potnik imel nasproti tretjemu, ki je zanjo odgovoren (pravica do regresa).
(5)Potnik je dolžan prepustiti organizatorju potovanja listine in vse, kar je temu potrebno za uveljavljanje pravice do regresa.
- VSK sodba Cp 689/99Višje sodišče v Kopru · 1999
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je mld. tožnica hudo telesno poškodovala pri padcu s konja. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno pri presoji odgovornosti drugega toženca uporabilo pravno pravilo paragrafa 1320 ODZ, po katerem velja načelo domnevne krivde - za škodo je odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzor. Pravna podlaga odškodninske odgovornosti prvotožene stranke je 868. člen ZOR, ki določa odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim. Ob vseh podanih dejanskih okoliščinah pa bi se drugotožena stranka težko razbremenila svoje krivdne odgovornosti pri izbiri drugega toženca za izvajalca jahanja.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 17. 11. 1999Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSK sodba Cp 689/99Višje sodišče v Kopru · 17. 11. 1999
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je mld. tožnica hudo telesno poškodovala pri padcu s konja. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno pri presoji odgovornosti drugega toženca uporabilo pravno pravilo paragrafa 1320 ODZ, po katerem velja načelo domnevne krivde - za škodo je odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzor. Pravna podlaga odškodninske odgovornosti prvotožene stranke je 868. člen ZOR, ki določa odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim. Ob vseh podanih dejanskih okoliščinah pa bi se drugotožena stranka težko razbremenila svoje krivdne odgovornosti pri izbiri drugega toženca za izvajalca jahanja.