804. člen ZOR
Plačilo (provizija)
(1)Naročitelj mora plačati zastopniku provizijo za pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem, kot tudi za tiste pogodbe, ki jih je zastopnik sam sklenil, če je bil za to pooblaščen.
(2)Zastopnik ima pravico do plačila tudi za tiste pogodbe, katere je naročitelj sklenil neposredno s strankami, ki jih je našel zastopnik.
- VSRS sklep II Ips 226/2012Vrhovno sodišče RS · 2014
Ne le jezikovna razlaga, ki kaže na različno podlago plačil, ki gredo tožeči stranki po pogodbi, tudi način, na katerega sta pogodbeni stranki izpolnjevali pogodbo, sicer imenovano pogodba o zastopanju, kažeta, da tožeča stranka ni bila le zastopnik ali posrednik v klasičnem civilnopravnem pomenu, pač pa agent igralca košarke z obveznostjo povezovanja toženca s klubi z namenom sklenitve pogodbe o igranju košarke in obenem pravico do plačila ne le v obliki posredniške provizije, pač pa tudi v obliki določenega deleža od toženčevih dohodkov. Takšno razlago ponuja tudi dopolnilno pravilo 101. člena ZOR za primer, če bi pogodbenega določila ne mogli opredeliti za jasnega.
- VSK sodba I Cpg 300/2005Višje sodišče v Kopru · 2006
Ob tem, da sodišče druge stopnje sicer priznava tožniku določeno posredovalno vlogo, pa je predvsem materialnopravno utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da predmet obravnavanega tožbenega zahtevka niso posredovalne provizije za sklenitev nezgodnega zavarovanja članov Kluba naročnikov, ampak le zastopniške provizije. Tožeča stranka torej pri nezgodnih zavarovanjih s tožbo uveljavlja plačilo zastopniških provizij, kot zastopnik pa gotovo ni nastopala, saj za kaj takega ni imela pooblastila, pa tudi pogodb ni sklepala.
- VSL sodba I Cpg 479/2004Višje sodišče v Ljubljani · 2005
Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju, ni urejal vprašanja morebitnih denarnih zahtevkov zastopnika do naročnika iz naslova plačila za koristi, ki jih ima naročnik v času po prenehanja zastopniške pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti zastopnika v času trajanja pogodbenega razmerja. Šele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/01) je podana neposredna zakonska podlaga za uveljavljanje posebne odpravnine (čl. 833 OZ), ki pa je izrecno izključena v primeru razdrtja pogodbe iz krivdnega razloga na strani zastopnika (2. tč 834.čl. OZ). Ob tem, da pogodba med pravdnima strankama ne daje podlage za denarne zahtevke tožnika kot zastopnika iz naslova provizije tudi po razdrtju pogodbe, torej ni materialnopravne podlage za nastanek denarne obveznosti tožene stranke do tožnika po tem, ko sta v posledici razdrtja pogodbe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 9. 2014Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS sklep II Ips 226/2012Vrhovno sodišče RS · 15. 9. 2014
Ne le jezikovna razlaga, ki kaže na različno podlago plačil, ki gredo tožeči stranki po pogodbi, tudi način, na katerega sta pogodbeni stranki izpolnjevali pogodbo, sicer imenovano pogodba o zastopanju, kažeta, da tožeča stranka ni bila le zastopnik ali posrednik v klasičnem civilnopravnem pomenu, pač pa agent igralca košarke z obveznostjo povezovanja toženca s klubi z namenom sklenitve pogodbe o igranju košarke in obenem pravico do plačila ne le v obliki posredniške provizije, pač pa tudi v obliki določenega deleža od toženčevih dohodkov. Takšno razlago ponuja tudi dopolnilno pravilo 101. člena ZOR za primer, če bi pogodbenega določila ne mogli opredeliti za jasnega.
- VSK sodba I Cpg 300/2005Višje sodišče v Kopru · 14. 4. 2006
Ob tem, da sodišče druge stopnje sicer priznava tožniku določeno posredovalno vlogo, pa je predvsem materialnopravno utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da predmet obravnavanega tožbenega zahtevka niso posredovalne provizije za sklenitev nezgodnega zavarovanja članov Kluba naročnikov, ampak le zastopniške provizije. Tožeča stranka torej pri nezgodnih zavarovanjih s tožbo uveljavlja plačilo zastopniških provizij, kot zastopnik pa gotovo ni nastopala, saj za kaj takega ni imela pooblastila, pa tudi pogodb ni sklepala.
- VSL sodba I Cpg 479/2004Višje sodišče v Ljubljani · 8. 9. 2005
Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju, ni urejal vprašanja morebitnih denarnih zahtevkov zastopnika do naročnika iz naslova plačila za koristi, ki jih ima naročnik v času po prenehanja zastopniške pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti zastopnika v času trajanja pogodbenega razmerja. Šele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/01) je podana neposredna zakonska podlaga za uveljavljanje posebne odpravnine (čl. 833 OZ), ki pa je izrecno izključena v primeru razdrtja pogodbe iz krivdnega razloga na strani zastopnika (2. tč 834.čl. OZ). Ob tem, da pogodba med pravdnima strankama ne daje podlage za denarne zahtevke tožnika kot zastopnika iz naslova provizije tudi po razdrtju pogodbe, torej ni materialnopravne podlage za nastanek denarne obveznosti tožene stranke do tožnika po tem, ko sta v posledici razdrtja pogodbe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti.