VSK sodba I Cpg 300/2005

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 50.275.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.2.1999 do plačila ter ji povrniti stroške postopka skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne izdaje prvostopne odločbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, zavrnilo. Glede pravdnih stroškov samih pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v roku 15 dni, v znesku 1.687.940,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oz. da sodbo samo spremeni. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo listinskih dokazov, iz katerih je jasno razvidno, da je bilo nezgodno zavarovanje s D. izvedeno na povsem enak način kot zavarovanje v primeru posla "M. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati enak status, kot ga je imel posrednik v primeru posla M. Sodišče prve stopnje je sicer tožeči stranki priznalo, da je spremljala potek dogajanj, je pa nepravilno zaključilo, da to še ne pomeni, da je sodelovala pri neposrednih pogajanjih. Iz več listin izhaja, da so bili vsi bistveni elementi pogodbe in dveh aneksov, torej premije in vrste zavarovanj, že od vsega začetka, to je od prvih stikov pa do končnih pogajanj ožjih vodstev družb, nespremenjeni, kar pomeni, da je bilo tožnikovo delo kot delo zastopnika dejansko opravljeno. Tožnik je imel kot pogodbeni zavarovalni zastopnik generalno pooblastilo za sklepanje nezgodnih zavarovanj in nikakor ni bil posrednik. Za konkretni posel je mogel doseči soglasje uprave, kakor tudi okvirne pogoje, to pa je z dopisom z dne 23.2.1998 tudi pridobil. Tožnik je bil posrednik le v odnosu do družbe D. d.d., v odnosu do tožene stranke pa je bil zastopnik. Da je tožnik opravil določeno delo, je razvidno tudi iz tega, da je tožena stranka tožniku izplačala znesek v višini 200.000,00 SIT, ki je bil deklariran kot posredniška provizija, čeprav to ni bil in za izplačilo tega zneska kot posredniške provizije tudi ni bilo podlage v veljavnem pravilniku. Napačno je sodišče prve stopnje tudi uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o posredovanju, čeprav je dejansko šlo za trgovsko zastopanje. Napačna pa je tudi odločitev o stroških, ki so odmerjeni v nasprotju z odvetniško tarifo štev. 18 in štev. 19.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, niti takih kršitev, na katere se le pavšalno sklicuje tožeča stranka v svoji pritožbi. Res je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki določeno vlogo v začetni fazi pogovorov, ki je bila pomembna za vsa nadaljnja pogajanja. Vendar pa je po drugi strani pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za sklepanje takega posla, za kakršnega je v predmetnem primeru šlo, ni pridobila nobenega pooblastila s strani tožene stranke in se je pri tem tudi neutemeljeno sklicevala na dopis z dne 23.2.1998, ki ga ni mogoče tolmačiti kot pooblastilo. To še toliko bolj, ker je, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, tožeča stranka pri celotnem poslu nastopala pravzaprav v dvojni vlogi. Predstavljala se je namreč kot predstavnik družbe D.d.d., s katero je tožeča stranka imela sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 27.1.1998, kakor tudi kot predstavnik tožene stranke. Tudi dopis z dne 23.2.1998, na katerega se tožeča stranka ves čas sklicuje, je naslovljen na tožnika kot predstavnika družbe D. d.d. in ne kot zastopnika tožene stranke. Ob tem, da sodišče druge stopnje sicer priznava tožniku določeno posredovalno vlogo, pa je predvsem materialnopravno utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da predmet obravnavanega tožbenega zahtevka niso posredovalne provizije za sklenitev nezgodnega zavarovanja članov Kluba naročnikov, ampak le zastopniške provizije. Tožeča stranka torej pri nezgodnih zavarovanjih s tožbo uveljavlja plačilo zastopniških provizij, kot zastopnik pa gotovo ni nastopala, saj za kaj takega ni imela pooblastila, pa tudi pogodb ni sklepala. Sklicevanje tožeče stranke na projekt skupinskih zavarovanj M., kakor tudi projekt A. je tudi po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno, saj gre po eni strani za posel, ki je bil po obsegu in vsebini drugačen od posla nezgodnih zavarovanj Kluba naročnikov publikacij D. in S., po drugi strani pa tožnik, celo če bi šlo za podoben posel, samo iz tega razloga, brez konkretnega dogovora s toženo stranko, ne more izvajati takih pravnih posledic kot jih v tožbi in pritožbi zatrjuje. Kar pa se tiče neizplačanih posredovalnih provizij iz premoženjskega zavarovanja in iz zavarovanje avtomobilskega kaska članov Kluba naročnikov, kot tudi premoženjskega zavarovanje družbe D. d.d., pa tožnik v pritožbi ne navaja ničesar, tako da dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje v tem pogledu niti ne pobija. Kolikor pa tožeča stranka pobija pravilnost izreka o stroških postopka, niti konkretno ne pove, v čem naj bi bila napaka pri priznanju teh stroškov. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.