790. člen ZOR

Revizija se dopusti glede vprašanj, opredeljenih v izreku odločbe.

Tožena stranka je bila dolžna plačevati 3 % provizijo v času veljavnosti Dogovora in Aneksa, kar je tudi storila. Če ni zahtevala vrnitve iz naslova jamstva in je bila pripravljena tožniku še eno leto plačevati 1 % provizijo, je to stvar njene poslovne odločitve in ne more predstavljati priznanja tožene stranke, da je tožnik upravičen zahtevati provizijo tudi po prenehanju veljavnosti Dogovora, ki po vsebini predstavlja pogodbo o trgovskem zastopanju v smislu določb 790. člena in naslednjih ZOR.

Komisionar je dolžan plačati davek od prometa rabljenih vozil po 1. odstavku 14. člena Zakona o prometnem davku. Davčni zavezanec se ne more uspešno sklicevati na to, da ni sklepal komisijskih pogodb, če vsa njena ravnanja kažejo v to smer, ne glede na to, da je bilo v pogodbi določeno, da prodaja rabljena vozila v imenu in za račun strank.

Sporno je vprašanje, ali se za obdavčitev uporabi splošno pravilo glede določanja kraja opravljenega prometa storitev (1. odstavek 17. člena ZDDV), torej po sedežu izvajalca in s tem obdavčitev v Sloveniji, ali pa so storitve obdavčene po načelu sedeža naročnika storitve (4. odstavek navedenega člena) in so obdavčene v tujini. Po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru za opravljene storitve po pogodbi o trgovskem zastopanju oz. agencijski pogodbi, kjer gre za naročitelja principala in agenta zastopnika, oz. med naročiteljem in trgovskim zastopnikom (pogodbenem trgovcu) kot aktivatorjem za ogrevanje, prezračevanja, ipd. kot izhaja iz sporne pogodbe, katere pravna narava je pravilno ugotovljena tudi s strani tožene stranke in ne za posamezne storitve po 3. odstavku v povezavi s 4. odstavkom 17. člena ZDDV, zato se za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima tožnik kot davčni zavezanec, ki opravlja storitve svoj sedež ali poslovno enoto (1. odstavek 17. člena ZDDV).

Že sodišče prve stopnje je opozorilo na 2.odst. 811.čl. ZOR, po katerem se v primeru, če izjava ne navaja resnih vzrokov šteje, da gre za odpoved z rednim odpovednim rokom.

V predmetnem primeru gre med pravdnima strankama za pogodbo o trgovskem zastopanju, ki temelji na zaupanju med strankama.

Ne pri pogodbi o trgovskem zastopanju ne pri posredniški pogodbi ni mogoče domnevati, da ima zastopnik oziroma posrednik pooblastilo za sprejem izpolnitve za svojega naročnika. Upravičenost za sprejem izpolnitve se namreč po zakonu ne domneva in bi zato tožena stranka, ki je zatrjevala takšen način izpolnitve obveznosti, morala izkazati obstoj takšnega pooblastila za sprejem izpolnitve.

Zbiranje kupcev zgolj na območju, ki ni bilo dogovorjeno s pogodbo o posredovanju, je bilo v nasprotju z naročiteljevimi interesi, ki je sankcionirano s pravnim pravilom člena 826 ZOR. Ni bilo namreč izraženo v pismeni obliki s spremembo prvotne pogodbe. Tudi če bi tožnikovo delovanje izven dogovorjenega območja šteli kot poslovodstvo brez naročila, sklenitev prodajnih pogodb s kupci ni mogoče šteti kot odobritev prevzemnika - tožene stranke, ker bi se taka odobritev morala izjasniti vsaj s plačilom provizije, ki pa jo tožena stranka vseskozi odklanja.