585. člen ZOR

42. člen ZPP kogentno določa način ugotovitve vrednosti spornega predmeta. S tem, da predpisuje, da se kot vrednost spornega predmeta vzame enoletna najemnina oziroma zakupnina, razen če gre za najemno ali zakupno razmerje, sklenjeno za krajši čas, izključuje tako ocenitveno dolžnost tožeče stranke (oziroma je morebitna drugače navedena vrednost spornega predmeta tožeče stranke irelevantna) kot tudi korekturno dolžnost sodišča.

Ob uveljavitvi SZ je imelo najširši obseg upravičenj v zvezi s sporno stavbo sodišče. S stavbo je upravljalo, s pravico upravljanja pa je imelo tudi pravico razpolaganja (245. člen ZZD). Kljub temu, da je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je sodišče na sporni stavbi imelo tudi pravico uporabe, ki je le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002). Najemne pogodbe za sporne poslovne prostore je kot najemodajalec sklepalo prav sodišče (prim. prvi odstavek 10. člena ZPSPP. Toženka v reviziji pojem „uporabe“ iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki, je bila vsebinsko in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delo

Pri najemni (zakupni) pogodbi po 567. členu ZOR se najemnik zaveže, da bo najemodajalcu plačeval za najeto stvar najemnino, po prenehanju najemne pogodbe pa jo mora najemodajalcu vrniti (585. člen ZOR). Pri pogodbi o leasingu pa dajalec leasinga sicer ohrani v leasing dano stvar v lasti, vendar ta po poteku pogodbenega razmerja (in rednem plačevanju dogovorjenih obrokov – anuitet) preide v last jemalca leasinga. Stvar, ki je predmet leasinga, je do poteka pogodbenega razmerja le v rabi jemalca leasinga. Zato ima pogodbeno razmerje do njegovega poteka nekatere elemente najema. Vendar gre pri pogodbi o (finančnem) leasingu za inominantno pogodbo, opredeljeno s pogodbenimi pravili v skladu z načelom dispozitivnosti.

Pravilno je materialnopravno stališče o veljavnosti zakupne pogodbe ne glede na to, ali je bil zakupodajalec lastnik zemljišča ali ne. Pogodba o zakupu je pogodba obligacijskega prava. Pravice in obveznosti iz pogodbe zato nastanejo samo za pogodbeni stranki. Lastninska pravica zakupodajalca na stvari, ki jo daje v zakup, zaradi tega ni pogoj za veljavnost pogodbe.

Če je bilo ugotovljeno, da so bila vlaganja v toženčevo nepremičnino izvršena na podlagi vsaj dveh dogovorov, bi sodišči morali najprej ugotoviti njuno vsebino, in ugotoviti, kakšne pravice in obveznosti, predvsem pa za katero od strank, iz njiju izhajajo. Šele potem bi bilo mogoče oceniti in presoditi pomen ostalih okoliščin v zvezi z vlaganji v nepremičnino. Določba 210. člena ZOR prihaja v poštev le tedaj, če je ena stranka na račun druge obogatena.

Svojo terjatev za zatrjevana vlaganja v tožnikovo nepremičnino pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko (tako jih je prvostopno sodišče opredelilo na podlagi časovnih podatkov, razvidnih iz najemne pogodbe - priloge A1, in specifikacije v vlogi tožeče stranke z dne 28.1.2000 - priloge A6, čemur pritožba ne oporeka) pa bi morala tožeča stranka prijaviti kot stečajni upnik v stečajnem postopku nad toženo stranko po določbi 1. odstavka 137. člena ZPPSL. Pravni interes za tožbo bi tožeča stranka za ta del tožbenega zahtevka izkazala le z napotitvenim sklepom stečajnega senata po določbi 1. odstavka 144. člena ZPPSL (glej 2. odstavek 181. člena ZPP).

Temeljna razlika med pogojem in rokom je v tem, da je rok bodoča gotova okolnost, pogoj pa bodoča negotova okolnost. Oba pa omejujeta (veljavnost, trajanje) pravne posle: s pogojem se reden in pričakovan pravni učinek pogodbe napravi odvisnega od nastopa oziroma nenastopa nekega bodočega negotovega dejstva (okolnosti); z rokom pa se pravni učinek pogodbe napravi odvisnega od poteka določenega časa, ker ta ne nastopi pred potekom določenega roka ali pa preneha po njegovem poteku. Tako odložen ali razvezen ne more biti le pogoj ampak tudi rok. Na navedeno prepletenost obravnavanih institutov kaže tudi določilo 78. člena ZOR, po katerem se pravila o pogoju uporabljajo tudi za tolmačenje rokov. Pravnoteoretično sta tako pravilna oba pristopa, odločilen pa zaključek obeh, da je pravni učinek pogodbe prenehal.

Za odločanje o vrnitvi v najem dane stvari je irelevantno, kdo je njen lastnik. To je namreč obligacijski zahtevek, ki temelji na 585. členu ZOR.