528. člen ZOR

Veljavnost pogodbe o prodaji nezazidanega stavbnega zemljišča je bila vezana na izdajo potrdila, da ne obstaja predkupna pravica, vendar pa se pogoj v roku (prvotno določenem v trajanju 30 dni in naknadno podaljšanem) ni izpolnil. Ker je primarni dajatveni tožbeni zahtevek zahtevek na izpolnitev pogodbe, ki nima učinka, je bila njegova pravnomočna zavrnitev pravilna. Tudi če bi zaradi zakonske obveze prodajalca nezazidanega stavbnega zemljišča, da o nameravani prodaji in njenih pogojih najprej obvesti predkupnega upravičenca, prodajna pogodba, ki spočetka nima zahtevane kvalificirane oblike, vsebovala implicitno zavezo pogodbenic, da bosta, v primeru odločitve predkupnega upravičenca, da svoje pravice ne izkoristi, pogodbi dali potrebno obliko, tega v tej zadevi ne bi bilo mogoče upoštevati, saj je bilo ugotovljeno, da je predkupna upravičenka izrazila namero, da bo izkoristila predkupno pravico, kar je glede na pogodbeno ureditev pomenilo, da se pogoj za začetek učinkovanja zadevne prodajne pogodbe ni uresničil. Ker ta ni učinkovala, na strani toženke ni mogla nastati obveznost, da s tožnico sklene „kupoprodajno pogodbo v notarskem zapisu“, kar je bila tožnica zahtevala s

Povsem nepomembno za to pravdo je, ali je tožnica sodno deponirala znesek 11,000.000 SIT v 30 dneh po tem, ko je izvedela za ceno prodane nepremičnine. Z nastalo kršitvijo tožničine predkupne pravice namreč ni bila več podana situacija, ki jo ureja 508. člen OZ, čigar ratio je zagotoviti prodajalcu enak položaj ne glede na to, ali proda stvar predkupnemu upravičencu ali tretjemu. V primeru kršitve predkupne pravice s prodajo stvari tretjemu je do razveljavitve prodajne pogodbe prikrajšan izključno predkupni upravičenec (prodajalec je prejel kupnino od kupca, kupec pa stvar, ki je predmet prodajne pogodbe). Tožničina obveza plačila kupnine je tako, ob analogni uporabi 508. člena OZ, nastala šele ob pravnomočnosti (in izvršljivosti) sodbe o razveljavitvi prodajne pogodbe med toženko in tožencem in o dolžnosti sklenitve nove prodajne pogodbe med toženko in tožnico.

Kadar predkupni upravičenec uveljavlja predkupno pravico s tožbenim zahtevkom na razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe z njim, mu ni treba hkrati plačati kupnine ali je položiti pri sodišču.

V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu.

Pravila o predkupni pravici so uporabna pri menjalni pogodbi le takrat, ko ta pogodba pomeni ali je vsaj zelo blizu simulirani pogodbi, ki prikriva prodajo.

Za soavtorstvo gre le tedaj, če je soavtorstvo obstojalo v trenutku samega nastajanja avtorskega dela in je zato stvaritev tako nedeljiva celota, da noben avtor ne more izstopiti. Ne gre tedaj za soavtorstvo, če vsak avtor deluje zase, ali če je stvaritev enega navdihnila drugega k stvaritvi, kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru, ko so likovniki naknadno poskrbeli za podobo oziroma ilustracije beril.

Pravdni stranki sta sicer imeli pravico, da bi tudi drugače uredili vsebino dogovorjene predkupne pravice (velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, 10. člen ZOR), vendar te možnosti nista uporabili. Zato je mogoče vsebino med njima dogovorjene predkupne pravice in način njenega uveljavljanja presojati le po določbah členov 527 - 532 ZOR. Po teh zakonskih določbah pa za kršitev predkupne pravice ne zadostuje, da predkupni zavezanec "nedvomno izraziti voljo, da stvar prodaja", čeprav pri tem predkupnemu upravičencu "ne navede pogojev prodaje".Takšno ravnanje predkupnega zavezanca ne pomeni nič drugega kot ponudbo predkupnemu upravičencu, da se pogajata in morda pogodita za sklenitev prodajne pogodbe o predmetu predkupne pravice - in to, gledano s stališča določb členov 527 - 532 ZOR, neodvisno od predkupne pravice.

Zakonec, ki ni imetnik stanovanjske pravice, nima predkupne pravice nasproti lastniku, ki prodaja stanovanje po 117. členu SZ. Predkupna pravica po 18. členu SZ gre najemniku, če lastnik prodaja stanovanje. V primeru, ko je zakonska zveza razvezana torej le tedaj, če bi zakonec, ki je stanovanje kupil, sklenil najemno pogodbo z razvezanim zakoncem, potem pa stanovanje hotel prodati tretji osebi. Za to pa v navedenem sporu ne gre, saj tožnik izpodbija pogodbo, v kateri je druga tožena stranka kupec in ne prodajalec spornega stanovanja. Zato tudi ta ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.