527. člen ZOR

S pogodbo dogovorjeno predkupno pravico sta pravdni stranki lahko omejili z določenimi pogoji, saj je tako ravnanje v okviru splošnega načela o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij. Pogodbena določba je skladna s 527. členom ZOR o vsebini predkupne pravice. Ta zakonska določba tudi ni onemogočala dogovorov o pogodbeni predkupni pravici še v drugih situacijah. Neizpolnjevanje pogodbeno dogovorjenega pogoja za uveljavljanje predkupne pravice je zadostovalo za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj v takem primeru vprašanje dobrovernosti novega kupca ni pravno pomembno.

Veljavnost pogodbe o prodaji nezazidanega stavbnega zemljišča je bila vezana na izdajo potrdila, da ne obstaja predkupna pravica, vendar pa se pogoj v roku (prvotno določenem v trajanju 30 dni in naknadno podaljšanem) ni izpolnil. Ker je primarni dajatveni tožbeni zahtevek zahtevek na izpolnitev pogodbe, ki nima učinka, je bila njegova pravnomočna zavrnitev pravilna. Tudi če bi zaradi zakonske obveze prodajalca nezazidanega stavbnega zemljišča, da o nameravani prodaji in njenih pogojih najprej obvesti predkupnega upravičenca, prodajna pogodba, ki spočetka nima zahtevane kvalificirane oblike, vsebovala implicitno zavezo pogodbenic, da bosta, v primeru odločitve predkupnega upravičenca, da svoje pravice ne izkoristi, pogodbi dali potrebno obliko, tega v tej zadevi ne bi bilo mogoče upoštevati, saj je bilo ugotovljeno, da je predkupna upravičenka izrazila namero, da bo izkoristila predkupno pravico, kar je glede na pogodbeno ureditev pomenilo, da se pogoj za začetek učinkovanja zadevne prodajne pogodbe ni uresničil. Ker ta ni učinkovala, na strani toženke ni mogla nastati obveznost, da s tožnico sklene „kupoprodajno pogodbo v notarskem zapisu“, kar je bila tožnica zahtevala s

Povsem nepomembno za to pravdo je, ali je tožnica sodno deponirala znesek 11,000.000 SIT v 30 dneh po tem, ko je izvedela za ceno prodane nepremičnine. Z nastalo kršitvijo tožničine predkupne pravice namreč ni bila več podana situacija, ki jo ureja 508. člen OZ, čigar ratio je zagotoviti prodajalcu enak položaj ne glede na to, ali proda stvar predkupnemu upravičencu ali tretjemu. V primeru kršitve predkupne pravice s prodajo stvari tretjemu je do razveljavitve prodajne pogodbe prikrajšan izključno predkupni upravičenec (prodajalec je prejel kupnino od kupca, kupec pa stvar, ki je predmet prodajne pogodbe). Tožničina obveza plačila kupnine je tako, ob analogni uporabi 508. člena OZ, nastala šele ob pravnomočnosti (in izvršljivosti) sodbe o razveljavitvi prodajne pogodbe med toženko in tožencem in o dolžnosti sklenitve nove prodajne pogodbe med toženko in tožnico.

Prenehanje najemne pogodbe na podlagi odpovedi v ničemer ne vpliva na trajanje in veljavnost dogovora o predkupni pravici, katerega je potrebno presojati po določbah ZOR in ta še po prenehanju najemnega razmerja omejuje najemodajalčevo lastninsko pravico tako v določenem obsegu kot tudi časovno. Tožena stranka torej z odpovedjo najemne pogodbe in s prenehanjem najemnega razmerja ni v ničemer prikrajšana pri uveljavljanju predkupne pravice, saj trajanje dogovorjene predkupne pravice ni enako trajanju najemnega razmerja.

Predkupno upravičenje lahko upravičenec uveljavlja le, če lastnik odsvoji stvar s prodajno pogodbo. Posledica temeljnih značilnosti menjalne pogodbe je, da pri njej predkupna pravica ne more obstajati. S predkupno pravico se namreč lastnik stvari zavezuje, da bo stvar prodal po enaki ceni predkupnemu upravičencu (527. člen ZOR), pri menjalni pogodbi pa cena ni določena in je zato predkupnemu upravičencu nemogoče prodati nepremičnino po isti ceni. Enako je tudi pri sklenitvi mešane menjalno-prodajne pogodbe, saj je pri njej cena le deloma določena v denarju.

Posledice kršitev pogodbeno dogovorjenih predkupnih pravic, katerih predmet ni stvar, se v ustaljeni sodni praksi presojajo ob analogni uporabi 532. člena ZOR, ki ureja predkupno pravico pri prodajni pogodbi. 1. To določilo v 1. odstavku opredeljuje (med drugim) vsebino pravnega varstva predkupnega upravičenca, izhajajoč pri tem iz pravnega položaja predkupnega upravičenca in zavezanca. Tako ne zadostuje zgolj zahtevek na razveljavitev prenosa, temveč mora predkupni upravičenec obenem zahtevati tudi, da se stvar pod enakimi pogoji odstopi njemu. 2. Ena izmed predpostavk zahtevkov za sodno varstvo izključnih avtorskih pravic je imetništvo teh pravic na strani tožeče stranke (167. člen ZASP). Tožeča stranka ob zaključku glavne obravnave 13.3.2003 teh pravic na avtorskem delu, ki je bilo predmet založniške pogodbe 33/3pg/97, ni več imela. Zato ne more uspešno uveljaviti prepovednih in odstranitvenih zahtevkov iz naslova kršenja njenih izključnih avtorskih pravic, ki jih je imela po tej pogodbi le do 11.8.2002. Ti zahtevki so že po naravi stvari naravnani na prihodnost gledano z gledišča zaključka glavne obravna

V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu.

Glede prenosa imenskih delnic je z ZGD predvidena kot omejitev le vinkulacija, določena v 233. členu ZGD, ki pa je s Statutom ni mogoče širiti. Predkupna pravica je institut obligacijskega prava (primerjaj 527. člen ZOR), ki ureja obveznostna razmerja med pravnimi subjekti, kot udeleženci teh razmerij. Statut pa je splošni pravni akt delniške družbe, ki opredeljuje njen namen, organizacijski ustroj in način njenega delovanja ter druga vprašanja, pomembna za družbo, v skladu z določbami 184. člena ZGD. Pravnotehnično urejanje predkupne pravice v ta avtonomni akt delniške družbe ne sodi, povsem izključeno pa je naziranje pritožbe o obligacijskopravnem učinku načina sprejetja Statuta konkretne delniške družbe (prim. 527. čl. v zv. z 10. čl. ZOR). ZGD določa prednostno pravico obstoječih delničarjev do novih delnic (glej 313. člen ZGD in primerjaj 29. člen Statuta - A20) ter možnost s Statutom določene vezanosti prenosa imenskih delnic na odobritev družbe (glej 2. odstavek 233. člena ZGD). Drugih omejitev sicer proste prenosljivosti imenskih delnic ZGD ne določa. Zaradi navedenega tudi pritožbeno sodišče meni, da določila 19. člena Statuta šeste upnice širijo določbe ZGD

Vsebina predkupne pravice je, da stvar, na katero se predkupna pravica nanaša, ne more preiti v last drugega proti volji upravičenca (527. člen ZOR). To pa pomeni, da tudi upravičenca, ki tako stvar že ima v svoji lasti, ni mogoče prisiliti v prodajo drugemu.

Dogovor o predkupni pravici omejuje lastnikovo lastninsko pravico. Tako omejitev zakon (527. člen ZOR) sicer dopušča, vendar jo omejuje tako po obsegu (člen 529. ZOR, ki ne dopušča odtujitve ali dedovanja te pravice), kot tudi časovno (člen 531. ZOR, ki določa, da predkupna pravica preneha po 5 letih od sklenitve pogodbe, dogovorjeni daljši rok pa se skrajša na ta rok). Zato so navedena določila prisilnega značaja. V skladu s tako naravo določb ZOR-a o predkupni pravici je tudi spredaj navedeno stališče, na katerega je opozorilo sodišče druge stopnje in ki ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Glede na to se določila ZOR, ki so prisilnega značaja, uporabljajo tudi za trajne obveznosti, ki so nastale pred uveljavitvijo zakona, glede pravnih učinkov teh razmerij, ki so nastali po uveljavitvi tega zakona. Zato je tudi iz tega razloga pravilen zaključek, da je tožničina predkupna pravica, dogovorjena leta 1963, prenehala po 5 letih od uveljavitve zakona o obligacijskih razmerjih (ki je začel veljati 1.10.1978).

Pravdni stranki sta sicer imeli pravico, da bi tudi drugače uredili vsebino dogovorjene predkupne pravice (velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, 10. člen ZOR), vendar te možnosti nista uporabili. Zato je mogoče vsebino med njima dogovorjene predkupne pravice in način njenega uveljavljanja presojati le po določbah členov 527 - 532 ZOR. Po teh zakonskih določbah pa za kršitev predkupne pravice ne zadostuje, da predkupni zavezanec "nedvomno izraziti voljo, da stvar prodaja", čeprav pri tem predkupnemu upravičencu "ne navede pogojev prodaje".Takšno ravnanje predkupnega zavezanca ne pomeni nič drugega kot ponudbo predkupnemu upravičencu, da se pogajata in morda pogodita za sklenitev prodajne pogodbe o predmetu predkupne pravice - in to, gledano s stališča določb členov 527 - 532 ZOR, neodvisno od predkupne pravice.

Zakonec, ki ni imetnik stanovanjske pravice, nima predkupne pravice nasproti lastniku, ki prodaja stanovanje po 117. členu SZ. Predkupna pravica po 18. členu SZ gre najemniku, če lastnik prodaja stanovanje. V primeru, ko je zakonska zveza razvezana torej le tedaj, če bi zakonec, ki je stanovanje kupil, sklenil najemno pogodbo z razvezanim zakoncem, potem pa stanovanje hotel prodati tretji osebi. Za to pa v navedenem sporu ne gre, saj tožnik izpodbija pogodbo, v kateri je druga tožena stranka kupec in ne prodajalec spornega stanovanja. Zato tudi ta ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.