343. člen ZOR

Materialno pravo določa, da v primeru, kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve. To pravilo pride v poštev, če stranka, ki izjavi pobotanje, ne pove, zoper katero obveznost uveljavlja pobotanje.

V izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova, ni možno uveljavljati t.i. procesnega pobotanja po določilih ZPP, pač pa je možen materialnopravni oz. predpravdni pobot vzajemnih terjatev v smislu določb 336. do 343. čl. ZOR. V primeru pobotanja dveh judikatnih terjatev pobot učinkuje samo od tistega dne dalje, ko ga je dolžnik uveljavil, torej od dneva vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi.

Primarno pravilo vračunavanja iz 312. člena ZOR je vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki, nato enostranska izjava dolžnika, če pa te ni, pridejo v poštev pravila o vračunavanju po vrstnem redu zapadlosti iz navedene zakonske določbe. Od trenutka, ko sta se terjatvi srečali, zamudne obresti ne tečejo od tiste terjatve, ki je s pobotom ugasnila.

Tožena stranka ni dokazala, da je med njo in tožečo stranko obstajal dogovor o dodatnem 5% rabatu; takšen dogovor tudi ne more izhajati iz predložene kompenzacije, saj ni nobene ovire, da se terjatve ne bi pobotale samo delno oz. da dolžnik (tj. tožena stranka) s svojo terjatvijo ne bi samo delno pobotal terjatve upnika (tj. tožeče stranke) - prim. 343. člen in 1. odst. 312. člena ter 2. odst. 310. člena ZOR. Soglasje tožeče stranke h kompenzaciji zato lahko pomeni le, da je soglašala, do katere višine bo njena terjatev zaradi pobota ugasnila, ne pa tudi, da se je odpovedala višji terjatvi (razliki do zneska terjatve po izstavljenem računu).

Če je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga, upnik po sklenitvi pogodbe ne more več pobotati svoje terjatve z drugo terjatvijo, ki jo ima do upnika odstopnik terjatve (prejšnji dolžnik). S prevzemom dolga namreč stopi prevzemnik (novi dolžnik) na mesto prejšnjega dolžnika, prejšnji dolžnik pa je s tem prost obveznosti.

Pobotna izjava tožene stranke je delovala po sili zakona in zato tožeča stranka s svojo drugačno kasnejšo izjavo ni mogla preprečiti pobota.

Iz izpiska javne knjige, to je sodnega registra, je razvidno, da gre pri toženi stranki za lastninsko preoblikovanje in uskladitev v smislu 580. čl. ZGD. C. p.o. in C. d.d. sta ena in ista pravna oseba, zato je podana pasivna legitimacija dolžnika. Tožena stranka je dolžna vodo plačati, saj jo je tudi porabila. Iz 3. čl. Odloka o oskrbi z vodo jasno izhaja, da je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki vodo uporablja, pri čemer je lastništvo objektov, v katerih je odjemno mesto za vodo, povsem irelevantno. Pok cevi pritožbeno sodišče obravnava kot naključje, ki se je pripetilo na strani tožene stranke kot uporabnika vodovoda, zato je slednja tudi dolžna nositi posledice tega dogodka. Domneva, če je plačana glavnica, da veljajo za plačane tudi obresti, velja samo za primer, ko je izstavljena pobotnica (upnikovo potrdilo, da je dolžnik plačal - prim. 321. čl. ZOR), ne pa za primer prenehanja obveznosti s pobotom (kompenzacijo). S pobotom preneha glavna terjatev ter akcesorne pravice, ki so namenjene za zavarovanje le-te (poroštvo, zastava, pridržna pravica itd.), zapadle, a neplačane obresti pa nasprotno postanejo samostojna terjatev, v kolikor niso bile izrecno v

V prijavi za večstransko pobotanje navedba terjatve pomeni identifikacijo le-te in ne pomeni odpoved upnika pravici, da se z pobotom kot obliko plačila najprej poravnajo stroški, nato natekle obresti in slednjič tudi glavnica.

Učinki pogodbenega pobotanja ne nastanejo takrat, ko se stečejo pogoji zanj, temveč takrat, kot so to v pogodbi o pobotanju (pactum de compensando) določile stranke. Če pa v pogodbi o tem niso ničesar določile, kompenzacijo učinkuje od trenutka sklenitve pogodbe o pobotanju.