321. člen ZOR

Pred 1. 1. 2007 je bil evro tuja valuta, za tuje valute pa se ZPOMZO-1 ne uporablja. Obrestnih mer za obresti na obveznosti, izražene v tuji valuti, ne določa noben predpis. Pravno praznino je treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (tretji odstavek 399. člena ZOR).

Pobotnica je pisna izjava upnika, da je dolžnik delno ali v celoti izpolnil svojo obveznost. Izdaja se zaradi lažjega dokazovanja in ima kot takšna naravo potrdila. Zato je kljub izdani pobotnici možno dokazovati, da obveznost ni poravnana, pri čemer izdajatelju pobotnice ni potrebno vložiti posebne tožbe, saj gre za enostransko izjavo. Odstop od kreditna pogodbe ne pomeni poziva k izpolnitvi pogodbenih obveznosti (plačilu zapadlih, neplačanih obrokov kredita), temveč uresničitev odstopnega upravičenja in poziv na izpolnitev sankcije zaradi kršitve pogodbe. Zato bi morala dati tožeča stranka tožencu primeren dodatni rok za vračilo celotnega neplačanega kredita.

Materialno pravo določa, da v primeru, kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve. To pravilo pride v poštev, če stranka, ki izjavi pobotanje, ne pove, zoper katero obveznost uveljavlja pobotanje.

Uporaba domneve o plačilu prej zapadle terjatve na podlagi dokazila o plačilu pozneje zapadle terjatve je po določbi četrtega odst. 321. čl. ZOR vezana izključno na primere s pobotnico izkazanih izpolnitev obveznosti (in ne morda tudi na primere s položnicami izkazanih plačil). Izrecna zakonska omejitev te domneve le na pobotnico ima svoj smisel prav v naravi pobotnice kot izjave upnika o priznanju (popolne ali delne) izpolnitve dolžnikove obveznosti. Le za to je mogoče domnevati, da ne bi bila dana za izpolnitev pozneje zapadlih terjatev, če ne bi bile izpolnjene tudi že prej zapadle terjatve.

Iz izpiska javne knjige, to je sodnega registra, je razvidno, da gre pri toženi stranki za lastninsko preoblikovanje in uskladitev v smislu 580. čl. ZGD. C. p.o. in C. d.d. sta ena in ista pravna oseba, zato je podana pasivna legitimacija dolžnika. Tožena stranka je dolžna vodo plačati, saj jo je tudi porabila. Iz 3. čl. Odloka o oskrbi z vodo jasno izhaja, da je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki vodo uporablja, pri čemer je lastništvo objektov, v katerih je odjemno mesto za vodo, povsem irelevantno. Pok cevi pritožbeno sodišče obravnava kot naključje, ki se je pripetilo na strani tožene stranke kot uporabnika vodovoda, zato je slednja tudi dolžna nositi posledice tega dogodka. Domneva, če je plačana glavnica, da veljajo za plačane tudi obresti, velja samo za primer, ko je izstavljena pobotnica (upnikovo potrdilo, da je dolžnik plačal - prim. 321. čl. ZOR), ne pa za primer prenehanja obveznosti s pobotom (kompenzacijo). S pobotom preneha glavna terjatev ter akcesorne pravice, ki so namenjene za zavarovanje le-te (poroštvo, zastava, pridržna pravica itd.), zapadle, a neplačane obresti pa nasprotno postanejo samostojna terjatev, v kolikor niso bile izrecno v

Po pravni teoriji in praksi ni potrebno, da bi dolžnik izrečno privolil v upnikov odpust dolga, ker zadostujejo konkludentna dejanja.