318. člen ZOR

Po gramatikalni razlagi prvostopenjskega sodišča je v 4. členu predpogodbe določeno, da je treba v DIN plačane avanse pretvoriti v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Tožena stranka take razlage pogodbe v pritožbi ni grajala vsebinsko, pač pa je nasprotovala odločitvi na njeni podlagi z argumentom, da je treba upoštevati menjalni tečaj na dan plačila avansov. Ker ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, je kršilo načelo avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskega razmerja, ki ni urejeno s kogentnimi predpisi in s tem zmotno uporabilo materialno pravo: materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pri presoji razmerij, ki so z njo urejena, je pogodba (10. člen ZOR). Res je, da je tožena stranka dolžna vrniti le vrednost, ki jo je prejela (210. člen ZOR), a je treba to vrednost ugotoviti na način, določen med pogodbenima strankama.

Glede na izrecen dogovor pogodbenih strank, da bodo zneski kupnine izročeni osebno tožencema, se revidenta tudi neutemeljeno sklicujeta na določbo drugega odstavka 318. člena ZOR, ki ureja plačevanje denarne obveznosti po pošti. Navedena zakonska določba namreč ureja časovni vidik izpolnitve (kdaj je dolg poravnan), v ničemer pa ne posega v primere, ko je izrecno dogovorjena osebna izročitev denarja.

Zamudne obresti za davke tečejo od izvršljivosti odmerne odločbe. Zavezanci za plačilo dohodnine so tudi agenti – tujci, ki svoje delo za naročnika opravljajo v tujini, če se jim prejemki izplačujejo na območju Slovenije, to je iz vira v Sloveniji. Prispevke za zdravstveno zavarovanje za agente – tujce, ki večino dela opravijo v tujini, nekaj pa tudi v Sloveniji, je „delodajalec“ dolžan plačati v Sloveniji, in sicer za pravico do zdravstvenih storitev, povračila potnih stroškov in pogrebnino ter posmrtnino, in sicer v pavšalnem znesku.

Neporavnani del nepremoženjske škode je treba zaradi delne izpolnitve zmanjšati za denarni znesek iste realne vrednosti, ki jo je akontacija imela v času, ko je bila dana. Ob pravilni uporabi pravila, ki velja pri plačilu denarne obveznosti po vmesni osebi in upoštevajoč neprerekano dejstvo, kdaj je oškodovanec prejel nakazilo 425.000 SIT (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku), je treba 425.000 SIT valorizirati od 30.4.2002, ne pa že od 22.4.2002.

Na podlagi določila prvega odstavka 318. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR se, če se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije, pri kateri ima upnik račun, šteje, da je dolg poravnan, ko prispe banki, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika. Glede na takšno zakonsko določilo pa je bil dolg poravnan 06.11.2000 in je zato zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila upnikova terjatev poravnana z dnem, ko je dolžnica dala svoji službi nalog za izplačilo.

Po izpolnitvi nakazila nakazanec ne sme upoštevati nakazovalčevega preklica pooblastila in te izpolnitve ne sme preklicati. V nasprotnem je odškodninsko odgovoren. Tako po splošni določbi 318. člena ZOR, kot po določbah istega zakona o bančnem denarnem depozitu ali bančnem tekočem računu, ko banka s pogodbo pridobi pooblastilo za sprejemanje plačil v imenu in za račun imetnika računa, učinkuje prispetje denarnega nakazila k banki kot izpolnitev v korist imetnika računa.

Ker je tožeča stranka dokazala, da je tožena stranka s kupcem prišla v stik na podlagi njene intervencije, mora tožena stranka plačati dogovorjeno provizijo.

Dolžnik plača tisto terjatev, ki jo po lastni izbiri v nakazilu nedvoumno označi, in tedaj, ko nakazilo prispe na upnikov račun pri organizaciji za plačilni promet. Priznanje dejstev s pridržki glede na celotni tožbeni zahtevek ni pripoznava le-tega. Zato sodišče pravilno procesno vodi postopek, če v zadevi ne izda brez nadaljnjega obravnavanja sodbe na podlagi pripoznave, pač pa opravi glavno obravnavo.

Po določilu 320. člena ZOR se denarne obveznosti izpolnijo v kraju, kjer ima upnik svoj sedež. Glede časa izpolnitve denarne obveznosti preko banke pa velja določilo 318. člena ZOR, da je dolg poravnan, ko prispe na upnikov bančni račun.

Prihodki od sodnih taks so prihodki republike. Zato je dolžne takse potrebno plačati na vplačilni račun sodnih taks, ne pa v dobro računa sodišča.

Izvršilni stroški so potrebni, če je bil sklep o izvršbi izdan prej ali pa istočasno, kot so prispela dolžnikova sredstva. Izvršilni stroški pa niso potrebni, če je bil sklep o izvršbi izdan potem, ko so dolžnikova sredstva že prispela. Odmera stroškov je konkretna, zato jo je mogoče izpodbijati samo z določnimi ugovori. Pavšalnemu ugovoru sodišče ne more slediti.

Kadar je dogovorjeno plačilo dolga s posredovanjem denarne ustanove (318. čl. ZOR), je plačilo izvršeno, ko na upnikov račun nakazilo prispe; ob dogovorjeni valutni klavzuli se tedaj upošteva tečaj, ki je veljal ob prispetju nakazila.

Če je plačilo opravljeno preko pošte kot vmesne osebe, je odločilno, ali je bilo plačilo po pošti dogovorjeno ali ne. Če je bil tak način plačila dogovorjen se šteje, da pošta ravna v korist upnika in je plačilo opravljeno, ko pošta znesek prejme. Če pa ni dogovorjen način plačila po pošti pa se šteje izpolnitev za opravljeno šele, ko upnik znesek prejme.

Če terjatev preneha na podlagi multilateralne kompenzacije, ni mogoče uporabiti določila 318. člena ZOR glede časa izpolnitve. Izrek sodbe, izdane po delnem ugovoru (za delni znesek) zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, s katero je odločeno le o ugovarjanem delu zahtevka, ni nejasen in nerazumljiv in nima pomanjkljivosti.

Med pogodbenima strankama je bilo dogovorjeno tudi plačevanje stanarine in ostalih prispevkov po pošti. Tožena stranka je obveznosti za sporno obdobje tožeči stranki nakazala po pošti. S tem je svojo obveznost izpolnila.