239. člen ZOR

Za presojo pravilnosti ravnanja delavcev toženih strank na prodajnih mestih v materialnopravnem oziru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh plačilno kreditna kartica kot plačilno sredstvo je. Čeprav se uporaba teh kartic izrazito povečuje in prihaja lahko tudi do zlorab, pa v bistvu v pravnem redu sam institut plačilno kreditne kartice ni izrecno in določno urejen. V zvezi z uporabo teh kartic gre sicer za trostransko razmerje, na eni strani med izdajateljem in imetnikom kartice, nato med imetnikom kartice in prodajnim mestom ter običajno še med prodajnim mestom in izdajateljem kartice. Splošni pogoji poslovanja, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, se nanašajo na razmerje med izdajateljem kartice in imetnikom te ter razumljivo slednjega tudi zavezujejo k posebni skrbnosti pri varovanju in uporabi te kartice, saj že njena izdaja sloni med drugim tudi na določenem zaupanju, ki ga ima izdajatelj kartice do imetnika te, običajno kot do svojega komitenta (izdajatelji kartic so običajno banke, lahko pa tudi določene trgovske družbe oziroma drugi). Posebne pogodbe pa običajno sklepajo tudi izdajatelji kartic s prodajnimi mesti, v danem pr

Razmerje med splošnimi določbami ZOR o vrednostnih papirjih ter med posebnimi predpisi, ki podrobneje regulirajo posamezne vrste vrednostnih papirjev, se ravna po splošnem interpretacijskem pravilu, po katerem specialni zakon razveljavlja splošnega, vendar pa to ne pomeni, da iz tega razloga splošnih določb ZOR sploh ni mogoče uporabiti. Splošna pravila ZOR se namreč še vedno uporabljajo za vrednostne papirje, ki s specialnimi predpisi niso urejeni, to je za t.i. inominatne vrednostne papirje. V trenutku, ko je delodajalec tožniku izročil vrednostni papir, je tožnikova premoženjska pravica izgubila pomen pravice iz delovnega razmerja, saj se je spremenila v pravico iz vrednostnega papirja, torej v premoženjsko pravico, ki izvira iz civilnopravnega razmerja. Za odločanje o takih sporih pa je določena pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

Za poplačilo denarne terjatve je upnik predlagal več sredstev izvršbe, torej več sodnih dejanj, s katerimi je mogoče doseči namen izvršbe. Ker je krajevna pristojnost sodišča odvisna od predmeta izvršbe in od predlaganih izvršilnih sredstev, je v 35. členu ZIZ določeno, da je za odločitev o izvršilnem predlogu krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V konkretnem primeru je pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev. Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje spada med sredstva izvršbe, ki so navedena v 30. členu ZIZ, toda ta zakon je posebej ne ureja. Splošni pojem vrednostnih papirjev je določen v ZOR, pojem, način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjih pa ureja ZNVP, ki v 3. členu opredeli centralni register vrednostnih papirjev, v členih od 60 do 64 pa ureja pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe. Toda ZVNP ne vsebuje nobene določbe o krajevni pristojnosti sodišča in ker je ne vsebuje niti ZIZ, je treba uporabiti splošno določbo o krajevni pristojnosti za izvršbo na denarno terjatev dolžnika, ki je določena v 100.

Pravica do dividende pomeni pravico delničarja do številu njegovih delnic ustreznega deleža dobička družbe, ki ga je skupščina družbe namenila za dividende delničarjem. S prodajo in izročitvijo delnic na ime, delničar kljub neopravljenemu indosamentu izgubi lastnost delničarja in s tem članstvo v družbi, zato se vse poznejše odločitve družbe nanj ne nanašajo več.