55. člen ZD

Odločanje po prostem preudarku (216/I. člen ZPP) se lahko uporabi le izjemoma. Pogoja za uporabo sta dva: tožbeni zahtevek mora biti po temelju utemeljen, višine denarnega zneska pa bodisi ni mogoče ugotoviti, bodisi bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, sodišče določbe 216. člena ZPP ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku namreč ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze; prosti preudarek tako ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Okoliščine v obravnavani zadevi, ko tožnica zatrjuje, da nujni dedni delež toženca ni bil prikrajšan, ker je toženec od zapustnice za časa njenega življenja prejel pomoč v obliki dela in prehrane, niso takšne, ki bi opravičevale uporabo citirane določbe.

Glede na to, da je bil predmet daril gradbeni material, ki je bil vložen v izgradnjo stanovanjske hiše, ni dvoma, da je izvedenec gradbene stroke najprimernejši za ugotavljanje vrednosti teh daril. Ni namreč pomembno, kako se je gibala takratna valuta in kakšna so bila inflacijska tveganja, temveč, koliko so darila vredna v dveh pravno relevantnih trenutkih. Prvi je datum daritve, drugi pa datum zapustnikove smrti 1999 (30. člen ZD). Brez podlage je odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je stroške odmerilo glede na (ne)uspeh "ugovorov" v postopku.

Ker obračunski pristop v primeru pogodbe o preužitku ne pride v poštev in ker se s tožbo ne zahteva razveza pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja, v tej pravdi ni odločilno vprašanje, katere pogodbene obveznosti točno in v kakšni vrednosti je prva toženka po sklenitvi sporne pogodbe pa do smrti zapustnika izpolnjevala. Neizpolnjevanje prevzetih obveznosti s strani prve toženke po sklenitvi sporne pogodbe bi sicer lahko kazalo na darilni namen pogodbenikov v fazi sklenitve sporne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je prva toženka (vsaj določene) obveznosti po pogodbi izpolnjevala.

Pri ocenjevanju dokazne vrednosti določene listine so lahko pomembne tudi okoliščine, v katerih je bila listina sestavljena, pri čemer se dvom o resničnosti vsebine listine oziroma o njeni verodostojnosti vsekakor vzbudi, če je podpisana na željo nekoga drugega, ki ima interes, da se sestavi listina določene vsebine. V skladu z 32. členom ZD lahko upravičenci, našteti v tem členu, izločajo (samo) alikvotni delež na zapustnikovem premoženju, zgolj v primeru zaščitene kmetije pa lahko skladno z 20. členom ZDKG zahtevajo izplačilo v denarju.

Tožnik, ki navaja, da je nujni dedič, je po 40. členu ZD aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev darila od toženca, toda njegov tožbeni zahtevek materialnopravno ni pravilen. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 29.8.1996 ni le neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo, sam zahtevek za ugotovitev, da je pogodba glede 1/-4 neveljavna, pa ni mogoč. Drugi del tožbenega zahtevka, ki mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj, pa tudi ni popoln. Tožnik ne navaja celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, njegovih dolgov in daril dedičem in drugih osebam (28. člen ZD) ter njihove vrednosti, zlasti pa ne navaja oporočnih razpolaganj, ki se zmanjšajo, in šele, če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila (35. do 38. člen ZD ter 46. do 58. člen ZD).

Toženki je mati za časa življenja od svoje pokojnine dajala občasno 5.000,00 do 10.000,00 SIT. Takšna darila so običajna manjša darila, ki se ne vračunajo v dedni delež.

Pod dedni delež se običajna manjša darila ne vračunajo.