54. člen ZD

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Redni stroški za kritje življenjskih potreb potomca (tudi po prenehanju zakonske obveznosti preživljanja), ki jih je kril zapustnik, se dediču po navedeni zakonski določbi ne vračunajo v dedni delež. Te stroške (in le v presežku) bi bilo mogoče upoštevati kot darilo samo v primeru, če bi ti izdatki presegali obseg realnih življenjskih potreb dediča. Določbe 4. točke 126. člena ZD o dedni nevrednosti je treba razlagati restriktivno. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, gre za ta razlog dedne nevrednosti le tedaj, ko pride zaradi opustitve potrebne pomoči do hudih posledic na življenju in zdravju zapustnika. Iz ugotovljenih dejstev sicer izhaja, da se je toženec daljše obdobje neprimerno obnašal do zapustnika (razne oblike nasilja in žalitev), vendar pa bi lahko to predstavljalo "samo" katerega od vzrokov za razdedinjenje iz 42. člena ZD, ne pa zakonskih znakov dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD.

Ker je isto zapuščinsko sodišče v istem zapuščinskem postopku že ugotovilo in ocenilo, da je bilo plačilo zapustnika v višini 19.000 takratnih kron preživnina in ne darilo, tega ni treba ugotavljati ponovno, ko gre za novo najdeno premoženje, v konkretnem primeru novo denacionalizirano premoženje zapustnika. Stroški zapustnika, ki je dediča po zakonu dolžan preživljati, niso darilo.

Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako velja za nujne dediče. Izjema so stroški za preživljanje dediča in njegovo obvezno šolanje; o tem, ali in koliko naj se vračunajo izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, pa odloči sodišče glede na okoliščine, upoštevajoč predvsem vrednost zapuščine ter stroške za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje. Isto pravilo se uporablja tudi takrat, ko je predmet dedovanja zaščitena kmetija.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da zapustnica ni v taki meri krila izdatkov šolanja toženke, ki bi upravičevali njihovo vračunanje v njen dedni delež na podlagi 54. člena ZD. Dokazni postopek je pokazal, da je zapustnica po svojih močeh, enakovredno poskrbela za preživljanje obeh otrok in da toženka v primerjavi s tožnikom ni bila privilegirana. Dejstvo, da je toženka v času nadaljnjega šolanja živela doma pri zapustnici, tožnik pa v internatu, še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 54. člena ZD. Toženka se je odločila za izobraževanje, ki ji je omogočalo življenje doma. Nasprotno pa se je tožnik odločil za vojaški poklic, kar je bilo povezano z odhodom od doma in bivanjem v internatu.

Pravica pritožnika, ki se zavzema za to, da bi se ugotovilo, da sta sodediča od zapustnice za časa njenega življenja prejela denarne prispevke za njuno nadaljnje šolanje, je šteti za manj verjetno od pravic sodedičev, da dedujeta v celoti svoja zakonita dedna deleža.

Ker institut gradnje na tujem svetu izključuje kakršnokoli pravno poslovno dogovarjanje lastnika zemljišča in graditelja, prvi toženec ni izkazal nastanka lastninske pravice na tej podlagi. V konkretnem primeru tudi ni moč uporabiti 32. člena ZD. Povrnitev vlaganj potomca v premoženje zapustnika se namreč lahko uveljavlja le z ustreznim zahtevkom, ki ga prvi toženec ni postavil. Po prvem odstavku 54. člena ZD se tisto, kar je bilo porabljeno za preživljanje dediča in za njegovo obvezno šolanje, ne vračuna v njegov dedni delež. Drži sicer, da je obvezno le osnovnošolsko izobraževanje, toda tudi tožnikovo izobraževanje na srednji šoli, ki je vključevalo le stroške malice in prevoza, ne predstavlja takšnega stroška, da bi njegovo plačilo s strani zapustnika predstavljalo očitno nepravičnost glede na sodediče.

Tožnik, ki navaja, da je nujni dedič, je po 40. členu ZD aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev darila od toženca, toda njegov tožbeni zahtevek materialnopravno ni pravilen. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 29.8.1996 ni le neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo, sam zahtevek za ugotovitev, da je pogodba glede 1/-4 neveljavna, pa ni mogoč. Drugi del tožbenega zahtevka, ki mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj, pa tudi ni popoln. Tožnik ne navaja celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, njegovih dolgov in daril dedičem in drugih osebam (28. člen ZD) ter njihove vrednosti, zlasti pa ne navaja oporočnih razpolaganj, ki se zmanjšajo, in šele, če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila (35. do 38. člen ZD ter 46. do 58. člen ZD).

Po 2. odstavku 54. člena ZD odloči sodišče o tem, ali in koliko naj se vračunajo v njegov dedni delež izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, glede na okoliščine, upoštevajoč predvsem vrednost zapuščine ter stroške za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje. Vendar pa sodišče odloča o tem, ali naj se izdatki nadaljnjega šolanja dediča vračunajo v njegov dedni delež šele, če ugotovi, da je te izdatke dejansko kril zapustnik.