169. člen ZD

Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso (109. člen ZS). Načelno pravno mnenje je eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja (110. člen ZS); namenjeno je poenotenju sodne prakse in enotni uporabi zakonov, tako sprejeta pravna mnenja pa so obvezna za senate Vrhovnega sodišča RS in se lahko spremenijo samo na novi občni seji. Obstoj načelnega pravnega mnenja o določenem vprašanju torej izkazuje enotnost sodne prakse, iz 22. člena Ustave RS pa izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Vrednotenje nepremičnin je stvar zapuščinskega postopka. Nalogo vrednotenja lahko prevzame sodišče, lahko pa delo prepusti strokovnjaku. Če se med dediči pojavijo pomisleki glede vrednosti premoženja, mora zapuščinsko sodišče to vprašanje raziskati samo ob upoštevanju pravil o izvajanju dokaza z izvedencem.

ZD strokovnemu sodelavcu ne daje pooblastila za vodenje zapuščinske obravnave, ampak sme slednji na zapisnik sprejemati le izjave in predloge strank, z izjemo izjav o odpovedi dediščini. Tudi izvajanje dokazov je izrecno pridržano sodniku (glej 169. člen ZD). Takega pooblastila strokovnemu sodelavcu ne daje niti ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno. Na podlagi 15. člena tega zakona lahko strokovni sodelavec opravlja le tista procesna dejanja, za katera je tako določeno v zakonu. Določbe, po kateri bi strokovni sodelavec lahko (samostojno) vodil glavno obravnavo, ZPP nima. Nima je niti ZS, saj v drugem odstavku 54. člena strokovnemu sodelavcu vodenje glavne obravnave dovoljuje le pod vodstvom sodnika. Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da pod vodstvom sodnika vodi glavno obravnavo, pa seveda ne pomeni, da bi glavna obravnava lahko potekala brez navzočnosti sodnika. V konkretnem primeru zato drži očitek, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. To pa niti ni vse. S tem, ko je zapuščinsko obravnavo vodila strokovna sodelavka brez prisotnosti sodnika, ki je kasneje izdal izpodbijani sklep o dedovanju, je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti.

146. člen zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78) se nanaša na primer, ko dedič da izjavo potem, ko so dedni deleži s sklepom o dedovanju že določeni, delitev pa še ni bila opravljena. Za takšen dogovor zakon določa posebno obličnost, ker dediči z njim posegajo v že pravnomočni sklep o dedovanju. Izjava, dana med postopkom o dedovanju (v konkretnem primeru po smrti zapustnikov, vendar preden je postopek formalno začel teči), ki pa jo je potem sodišče dolžno v zapuščinskem postopku upoštevati, nima takšne narave. Gre za izjavo o sprejemu dediščine in o njenem odstopu so dediču. Za takšno izjavo pa ZD iz leta 1976, katerega kršitev toženci uveljavljajo, nima posebnih določb.