27. člen ZM

Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da toženca niti ne vesta, kaj naj bi dolg predstavljal, po izčrpnem pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju strank, tožencema ni kršilo pravice do izjave. Relevantno dejansko stanje je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno v okviru trditvene podlage obeh pravdnih strank.

Ker je bila bianco menica izdana v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe v višini 7.000.000,00 SIT z morebitnimi zamudnimi obrestmi in morebitnimi stroški na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 009529799 z dne 29. 11. 1995, sklenjene med družbo T., d. o. o., kot dolžnikom (trasantom) in tožnico kot upnico, pri čemer je bilo pooblastilo za izpolnitev menice dano s strani dolžnika in obeh akceptantov, torej tudi toženca, terjatev pa je bila (glede na ugotovitev pritožbenega sodišča) že delno poplačana, in sicer dne 26. 7. 2000 v znesku 729.811,24 SIT (objektivni ugovor, da je menični dolžnik delno plačal dolg), bi pritožbeno sodišče to plačilo glede na konkretne okoliščine morali upoštevati. Glede na navedeno ni bistveno, da je bilo delno plačilo dolga izvršeno po dospelosti menice.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolg tožeči stranki ni bil poravnan niti delno, ne s strani toženca ne s strani pravne osebe, toženec pa nasprotnega ni dokazal (zgolj sklep o potrjeni prisilni poravnavi ne izkazuje dejanskega poplačila), je tožbeni zahtevek upnika utemeljen.

Trasat ne postane menični dolžnik že s tem, ko je na menici zapisan kot trasat, temveč mora menico sprejeti/akceptirati. Dokler trasat menice ne akceptira, ni menično zavezan in ni dolžan plačati. V obravnavanem primeru tožeča stranka predlogu za izvršbo menice ni priložila, temveč jo je v njem le označila, zato izvršilno sodišče njene vsebine ni preverjalo. V takšnem primeru je v postopku izdaje predhodne odredbe dopustno presojati, ali menica izpolnjuje pogoje za verodostojno listino in ali je tako podana neizpodbitna domneva obstoja nevarnosti. Menica, iz katere ne izhaja menična zaveza trasata, ne predstavlja verodostojne listine, ki bi lahko bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi zoper trasata.

Če je na menici ob navedbi pravne osebe oz. žiga pravne osebe lastnoročni podpis brez posebne označbe, se praviloma šteje, da jo je oseba podpisala kot zastopnik ali pooblaščenec firme, čeprav to iz menice ni razvidno.

Glede na to, da sta bili tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa na podlagi besedila 3. člena aneksa ni mogoče vnaprej odreči relevantne teže, je sodišče pravilno ugotavljalo vsebino pogodbe na podlagi zakonskih vodil za razlago spornih pogodbenih določb. Ker je z uveljavljenimi metodami razlage pogodbe sodišče ugotovilo skupen namen pogodbenih strank, ni bilo podlage za uporabo pravil, ki jih določa ZOR za razlago nejasnih pogodbenih določb. Izpodbijanje ugotovitve, da aneksi ne spreminjajo obveznosti toženca kot akceptanta menic, danih v zvezi s kreditnimi pogodbami, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ki v reviziji ni dovoljeno.

Toženec, ki je v imenu podjetja sodeloval pri izdaji bianco menice, je banki podpisal pooblastilo in tožnico pooblastil, da jo pozneje izpolni (16. člen ZM). Poleg tega se je podpisal še na licu menice in sicer na levi strani počez. To stori oseba, ki jo je trasant pozval, naj plača določen menični znesek, kar po prvem odstavku 24. člena ZM pomeni, da je postal trasat in da je na podlagi prvega odstavka 25. člena ZM akceptiral menico. Z akceptom se trasat obveže plačati menico ob dospelosti, kar pomeni, da imetnik od njega lahko zahteva plačilo glavnice, obresti in morebitne stroške protesta (27. in 47. člen ZM). S tem ko trasat akceptira menico, postane glavni dolžnik, ki ni dolžnik iz temeljnega posla. Trasat mora plačati menični dolg, čeprav ni prejel od trasanta nobene protivrednosti.

Če je na menici navedeno, da je plačljiva v Ljubljani pri S. d.d., Ljubljana, gre za domicilirano trasirano menico, ki je ni treba prezentirati akceptantu, ampak domiciliatu. Ni nujno, da za veljavno zavezo z akceptnim nalogom izdajatelj akceptnega naloga sklene tudi poroštveno pogodbo za vračilo kredita, ki ga je zavaroval z izdajo naloga. Ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, če sodišče prve stopnje ne prisodi ne več in ne kaj drugega (aliud) kot je zahteval tožnik. Tožeča stranka je namreč zahtevala vrnitev edine, z njene strani akceptirane bianko menice, ki jo je sodišče prve stopnje le določno opredelilo, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka nima v posesti nobene druge (akceptirane) (glej tudi ugotovitve v zvezi s pritožbo tožeče stranke).

Stranki sta sklenili dogovor o pristojnosti inozemskega (avstrijskega) sodišča. Če bi takšnega dogovora ne sklenili, bi bilo pristojno slovensko sodišče (29. člen ZPP in prvi odstavek 48. člena ZPP). Če je v takšnem primeru sklenjen dogovor o pristojnosti inozemskega sodišča, se nepristojnost slovenskega sodišča upošteva le na ugovor. Tretji odstavek 18. člena ZPP se ne uporabi. Glede pravočasnosti ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča se uporabijo določbe o ugovoru zoper krajevno pristojnost. Za prevzem meničnih obveznosti zadošča že, da na akceptu akceptant pravilno zapiše svojo firmo. To pa je tožena stranka tudi storila in s tem izjavila svojo voljo, da se želi zavezati kot akceptant. Dejstvo, da je oseba, ki je izpolnila menično golico (blanket), pomanjkljivo zapisala firmo (izpustila "l" pri označbi trasata), še ne jemlje veljave akceptu.

Za pooblaščence pravne osebe velja, da mora biti iz njihovega podpisa razvidno, da podpisujejo menico kot pooblaščenci, sicer je po načelu menične strogosti šteti, da je menično obveznost akceptiral v svojem imenu kot fizična oseba.