VSL Sodba I Cp 3239/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi zgrešene pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek, da obstoji služnostna pravica za sajenje, urejevanje in vzdrževanje grmičevja v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 5/1 k. o. X, in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 5/5 k. o. X. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 515,30 EUR.

2Odločitev sodišča z laično pritožbo izpodbija tožnik. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sta bila v trenutku, ko je vložil tožbo (10. 11. 2014) lastnika spornega dela zemljišča toženca. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, na podlagi katere toženca nista več lastnika spornega zemljišča, je bila izdana šele 25. 9. 2015.

3Pritožba ni utemeljena.

4V sporu zaradi ugotovitve obstoja služnosti (218. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ) je pasivno legitimiran lastnik zemljišča, na katerem se zatrjuje obstoj služnosti. V pritožbenem postopku ni sporno, da sta bila v času, ko je bila vložena tožba, 10. 11. 2014, lastnika in mejaša tožnikov toženca in da sta na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor od 25. 9. 2015 lastnici U. in S. M. Zato ni dvoma, da toženi stranki J. in M. J. v času, ko sodišče odloča o zadevi, 1. 9. 2016, nista pasivno legitimirana v pravdi v zvezi z obstojem služnosti.

5Ker je v sporu zaradi ugotovitve služnosti tožbo mogoče uspešno vložiti samo zoper lastnika zemljišča, na katerem se zatrjuje obstoj služnosti, za odločitev v tem sporu niso relevantne obsežne navedbe pritožnika, ki se nanašajo na priposestvovanje služnosti ter se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredelilo.

6Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni bilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).