VSMB Sklep I Kp 41849/2026

Zoper obdolženega A. A. je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru (v nadaljevanju ODT) dne 3. 7. 2026 vložilo obtožnico z očitkom storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, hkrati pa je predlagalo, da se zoper obdolženca zaradi ponovitvene nevarnosti odrejeni pripor, ki je v teku od dne 10. 6. 2026 od 21:45 ure dalje, podaljša. Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je predlogu ODT ugodilo in na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) pripor zoper obdolženega A. A. podaljšalo. To je bilo storjeno s sklepom I Ks 41849/2026 z dne 7. 7. 2026.

Sklep sodišča prve stopnje izpodbija zagovornik obdolženca, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe zakona ter bistvenih kršitev ZKP, kot navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razumno, izčrpno obrazloženo ugotovitvijo, izhajajočo iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, in sicer, da je obdolženi A. A. (na škodo njegove matere B. B. ) utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, kot tudi, da se v ničemer niso spremenile okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora zoper obdolženca. Prav tako se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da (in čemu) ugotovljene ponovitvene nevarnosti ne gre odpraviti z nobenim izmed milejših ukrepov, ki bi imel enake učinke kot zoper obdolženca odrejeni (in sedaj podaljšani) pripor. Posledično se odrejeni prostostni ukrep pokaže kot ne le neogibno potreben, pač pa glede na cilj odreditve (in podaljšanja) tudi sorazmeren posegu v varovano pravico obdolženega A. A. do njegove osebne svobode.

Pritožbeno izpodbijano odločitev o podaljšanju ukrepa pripora zoper obdolženega A. A. je sodišče prve stopnje podprlo z izčrpnimi in s prepričljivimi razlogi, s katerimi se strinja in jih v zaobid ponavljanja dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče, ki k pritožbenim poudarkom zagovornika še dodatno pojasnjuje:

Pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika v bistvenem ne presegajo njegovih navedb v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, na katere pa je tehtno odgovorilo že sodišče prve stopnje. V jedru pritožbenih trditev oporeka obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji na način, da v ospredje postavlja neustrezno vrednotenje izpovedbe neposredne priče C. C. . Prvostopenjsko dokazno oceno, za katero meni, da temelji na selektivno presojanih posrednih dokazih (policistih, delavcih CSD in negovalki oškodovane) ter strokovni oceni sodnega izvedenca, smatra kot nelogično, še sploh glede na prezrto novo pomembno dejstvo, ki dodatno potrjuje obrambno tezo, da je oškodovanka zaradi epilepsije, motenj ravnotežja in drugih zdravstvenih težav pogosto padala in se poškodovala tudi brez kakršnegakoli nasilnega ravnanja obdolženca. Skozi trditev, da je obdolženi v časovnem obdobju petih let, kolikor trajajo težave na naslovu ... v M., bolj pomagal, kakor jo ogrožal, skuša prepričati, da za odvzem prostosti ni nobene potrebe.

Vendar nima prav. Pritožbeno sodišče, enako kot predhodno že sodišče prve stopnje, izrecno opozarja, da presoja obdolženčevega zagovora in posameznih, tudi nasprotujočih si dokazov v razmerju do posameznega inkriminiranega dogodka, okvir tega pritožbenega postopka presega. Poleg tega zagovornik zaobide dejstvo, da je sodišče prve stopnje na obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj sklepalo na zadostni podlagi pravnomočnega sklepa o opravi preiskave ter še ne pravnomočne obtožnice, temelječi na zbranih podatkih in v obtožnici navedenih dokazih, ki se nahajajo v sodnem spisu (med ostalim zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 11. 6. 2026; fotografije; osebna zaznava policistke D. D. ; izpovedba policista E. E. ; izpoved negovalke F. F. ; poškodbeni list z dne 11. 6. 2026; obvestilo o telesni poškodbi; izvid in mnenje prof. dr. G. G. z dne 1. 7. 2026 ter poročilo CSD o obravnavi družine zaradi identificiranega psihičnega, fizičnega in ekonomskega nasilja). Zagovornik zato s pritožbenim polemiziranjem o zagovoru in teži posameznega (ne)posrednega dokaza utemeljenosti suma ne more omajati, saj bo ovrednotenje vseh, v razmerju do obdolženca tako razbremenilnih kot obremenilnih dokazov v nadaljevanju procesne obravnave pred sodiščem prve stopnje predmet celostne dokazne ocene.

V pritožbeni graji ostane prezrta jedrnata prvostopenjska utemeljitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tehtno izpostavljena ugotovitev, da se okoliščine, zaradi katerih je bil zoper obdolženca, ki je v preteklosti že bil obsojen zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja nasilja v družini in tudi kaznivega dejanja nasilništva, odrejen (in sedaj podaljšan) pripor, niso v ničemer spremenile, kot tudi, čemu je prepoznana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. K izčrpnim razlogom, ki jih je glede na obdolženčevo preteklo in tudi sedanje življenje dosledno predstavilo sodišče prve stopnje, predvsem ob upoštevanju že prestanih kazni zapora, prisotnosti in vpliva alkoholnih pijač na verbalno in fizično nasilje nad materjo ter stopnjevanja intenzivnosti ustrahovanja slabotne in gibalno ovirane invalidne osebe, nezmožne uspešne obrambe, ni praktično ničesar dodati.

Še vedno pa je podana tudi sorazmernost posega države v obdolženčevo pravico do osebne svobode na eni ter zagotovitvijo varnosti ljudi in njihovega premoženja na drugi strani. Obdolženi se v priporu nahaja od dne 10. 6. 2026 od 21:45 ure dalje, zato je pravilen prvostopenjski zaključek, da je (v času prvostopenjskega odločanja) manj kot en mesec trajajoči prostostno omejitveni ukrep sorazmeren v točkah 6 do 10 izpodbijanega sklepa izčrpno opisanim okoliščinam, obdolženčevemu preteklemu življenju, njegovim osebnostnim lastnostim, predvsem pa ugotovljeni stopnji ponovitvene nevarnosti, teži zatrjevanega kaznivega dejanja na škodo lastne matere, kot tudi dosedanjim sprotnim potekom kazenskega postopka.

Pravilnosti prvostopenjske odločitve ne morejo omajati niti nadaljnje pritožbene navedbe, da naj bi obdolženi oškodovanki v daljšem časovnem obdobju predvsem pomagal ter da mu je zaradi odrejenega pripora onemogočen odhod na delo v tujino. Okoliščina, da je obdolženi oškodovanki občasno nudil pomoč, sama po sebi ne izključuje utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, niti ne zmanjšuje že ugotovljene konkretne ponovitvene nevarnosti. Enako velja za pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z obdolženčevo zatrjevano zaposlitvijo v tujini, saj njegove osebne in premoženjske razmere ob ugotovljeni neogibni potrebnosti pripora zaradi varstva oškodovanke ter preprečitve ponavljanja kaznivih dejanj ne morejo pretehtati nad varovanimi dobrinami, zaradi katerih je bil pripor podaljšan.

Že zanesljiva prvostopenjska utemeljitev, da (in zakaj) je pripor zoper obdolženega A. A. za dosego zasledovanega cilja še vedno nujen in torej neizogibno potreben ukrep, implicitno zajema presojo, da (in čemu) ga na dovolj učinkovit način ne gre nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Brez uspeha se zato zagovornik zavzema za nadomestitev pripora s hišnim priporom. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v pravilnost prvostopenjske presoje, da glede na ugotovljeno konkretno ponovitveno nevarnost, obdolženčevo predhodno kaznovanost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj ter naravo očitanih kaznivih dejanj, noben milejši ukrep, tudi ne hišni pripor, ne more z enako učinkovitostjo zagotoviti varstva oškodovanke in preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj. Ko pritožba ne izpostavlja nobenih novih ali spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale drugačno presojo, je njeno zavzemanje za odreditev hišnega pripora prav tako neutemeljeno.

Ker je sodišče prve stopnje ustrezno prepoznalo obstoj tako ustavnih kot zakonskih pogojev za podaljšanje zoper obdolženega A. A. odrejenega pripora, pri čemer njegov zagovornik v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost prvostopenjskih zaključkov, izpodbijani sklep pa tudi ni obremenjen s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je bilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tar. št. 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.