VSMB Sklep II Kp 82397/2025

Pritožba zagovornika obdolžene A. A.se kot neutemeljena zavrne.

Obdolženka se oprosti plačila sodne takse.

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 82397/2025 z dne 22. 4. 2026 obdolženi A. A. na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo, da v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga na račun Okrožnega sodišča v Mariboru plača znesek 80,93 EUR kot stroške pooblaščenega vročevalca za vročitev sodnega pisanja.

Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega, napačne uporabe materialnega prava, kršitve načela sorazmernosti in načela pravičnosti, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženki ne naloži plačilo stroškov oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje oziroma obdolženko oprosti plačila stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik obdolženke graja odločitev sodišča prve stopnje glede naložitve plačila krivdnih stroškov obdolženki z navedbami, da slednja objektivno ni mogla prevzemati sodne pošte, niti komunicirati s sodiščem, saj je bila tedaj v izjemno težkem življenjskem položaju. Nameščena je bila v varni hiši, kjer je bil zaradi zagotavljanja osebne varnosti omejen oziroma onemogočen stik z zunanjim svetom. Tako ni mogla prosto razpolagati s svojim časom, niti z dostopom do redne poštne komunikacije. Poleg tega obdolženka ni imela lastnega prevoza in realne možnosti, da bi pošiljke osebno prevzemala na pošti, na naslovu, kjer je bila prijavljena, pa dejansko ne prebiva, temveč sta pošto prevzemala njena starša, s katerima nima kontakta in stikov. V istem obdobju je bila tudi hospitalizirana na psihiatričnem oddelku, dne 1. 4. 2026 pa je rodila otroka, zaradi česar je bila v času pred in po porodu popolnoma osredotočena na zdravstveno stanje sebe in novorojenčka. V takšnih okoliščinah je bila obdolženka objektivno onemogočena, da bi prevzemala sodno pošto ali obveščala sodišče o spremembi naslova. Ravnanje obdolženke tako ni bilo posledica malomarnosti ali izmikanja, zato bi sodišče moralo upoštevati izjemne osebne, socialne in zdravstvene okoliščine.

Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Po 1. točki prvega odstavka 92. člena ZKP pa spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Kdaj je procesni udeleženec - v obravnavani zadevi obdolženka - te stroške zakrivil je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno razrešilo in za svoje zaključke navedlo ustrezne razloge. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje obdolženki naložilo plačilo stroškov pooblaščenega vročevalca, ki je obdolženki vročil sodno pisanje. Slednja namreč dgp. obtožnice s pravnimi pouki, poslanega po pošti, kljub temu da je bila o sodni pošiljki na naslovu prijavljenega prebivališča (ki je bil enak naslovu za vročanje, ki ga je obdolženka navedla pred sodiščem) obveščena, ni prevzela. Vročevalec je delo opravil in sodišču zanj predložil stroškovnik v višini 80,93 EUR, ki se izplača iz računskih sredstev sodišča, obdolženka, ki je te stroške povzročila, pa jih mora sodišču vrniti. Ob tem ni mogoče mimo dejstva, da je bila obdolženka že, ko je bila zaslišana pred preiskovalnim sodnikom posebej poučena o dolžnosti sodišču sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo prebivališča, pa tega ni storila. Sicer ne gre prezreti, da se je obdolženka ob vročitvi sodnega pisanja s strani pooblaščenega vročevalca nahajala na naslovu ****, vendar pa je ta okoliščina ne more razbremeniti dolžnosti že navedenega postopanja. Vedela je namreč, da je zoper njo v teku postopek pred sodiščem, prav tako je ves čas imela strokovno kvalificirano pravno pomoč zagovornika, ki ji je zagotovo pojasnil (oziroma vsaj moral pojasniti faze postopka in dolžnosti, ki ji pritičejo). Obširno pritožbeno polemiziranje o obdolženkini objektivni nemožnosti sporočiti sodišču naslov in prevzemati sodno pošto; izjemnih osebnih, socialnih in zdravstvenih okoliščinah; omejen oziroma onemogočen stik z zunanjim svetom; njeni hospitalizaciji in porodu, pa nenazadnje zbledi ob dejstvu, da je obdolženka (v navzočnosti zagovornika) pred Okrožnim državnim tožilstvom v Mariboru že 18. 2. 2026 podpisala sporazum o priznanju krivde (in je torej vedela, da mora dgp. obtožnice tudi osebno prejeti, prav tako pa je očitno imela "stik z zunanjim svetom"), medtem ko je bila osebna vročitev sodnega pisanja uspešna šele 6. 3. 2026.

Zgoraj navedeno tako nikakor ne utemeljuje zaključka o obdolženkini nemožnosti izpolnitve osnovne dolžnosti - sporočiti (nameravano) spremembo naslova oziroma naslova za vročanje, zato so vse pritožbene navedbe neutemeljene.

Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je obdolženko glede na podatke o njenem premoženjskem stanju oprostilo sodne takse, ki bi jo morala plačati zaradi neuspešne pritožbe.