UPRS Sklep I U 90/2026-9

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika (roj. 17. 2. 1996), ker bo predan Švicarski konfederaciji kot odgovorni državi za obravnavo njegove prošnje. V tretji točki izreka je navedeno, da se predaja izvrši, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od dne 1. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, ki jo je sodišče prejelo dne 15. 1. 2026, in je sodišču predlagal odpravo izpodbijanega sklepa. Med drugim je v tožbi ugovarjal, da so ga uradne osebe silile, da sam zapusti Švico, sicer ga bodo predali burundijski ambasadi, čeprav naj bi bil v Burundiju politično preganjan. Skliceval se je tudi na zdravstvene razloge in na to, da ni imel tolmača v postopku pred švicarskim organom, ki bi ga razumel.

V dogovoru na tožbo z dne 16. 1. 2026 je tožena stranka vztrajala pri izpodbijanem sklepu. Odgovor je bil poslan pooblaščenki tožnika v vednost.

Sodišče je nato dne 17. 4. 2026 prejelo obvestilo tožene stranke, da je od odobritve zahteve za ponovni sprejem minilo več kot 6 mesecev in da predaja tožnika ni več mogoča.

Navedeno obvestilo je bilo dne 12. 5. 2026 vročeno tožnikovi pooblaščenki z rokom tri dni za morebitni odgovor, ki do dneva izdaje tega sklepa nanj ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III¹ je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.²

Med strankama ni sporno, da je od sprejetja zahteve Švicarske konfederacije za ponovni sprejem tožnika preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla, in tožnik naj bi se še vedno nahajal v Republiki Sloveniji.

Ker se predaja tožnika nesporno ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republike Slovenijo.

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se v takšnem dejanskem položaju, ko se torej predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.³ Vrhovno sodišče v takšnih primerih izpostavlja tudi določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče v tej zvezi dodaja, da mora tožena stranka v takšnih primerih na omenjeni pravni podlagi iz ZMZ-1 in ob zavezi načelu zakonitosti ravnati na navedeni način, torej razveljaviti svoj sklep ter obravnavati prošnjo. Tako mora ravnati tožena stranka tudi v obravnavanem primeru na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti. Tudi Vrhovno sodišče v takšnih okoliščinah pritožbo zavrže, sklicujoč se na določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki toženo stranko zavezuje k izdaji sklepa o razveljavitvi in obravnavi prošnje.⁴

Ker so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, si tožnik z vztrajanjem pri izpodbojni tožbi v tem upravnem sporu ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji (več), saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Zato je treba njegovo tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
-------------------------------
¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). V času izdaje tega sklepa sicer že velja nova Uredba (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013, ki pa v drugem odstavku 84. člena določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 1. julijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Ker je bila prošnja v obravnavanem primeru nedvomno registrirana pred 1. 7. 2026, je za določitev odgovorne države članice in za odločitev v tem upravnem sporu relevantna Uredba št. 604/2013.
² V obravnavani zadevi nesporno ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.
³ Glej na primer sklep I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024 in sklep I Up 7/2024 z dne 19. 1. 2024.
⁴ Glej na primer sklepa I Up 152/2025 z dne 8. 9. 2025 in I Up 150/2025 z dne 27. 8. 2025.