VSMB Sodba VII Kp 66503/2022

1. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka potrebne izdatke obdolženke, potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika ter 360,00 EUR sodne takse.

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 66503/2022 z dne 27. 11. 2025 na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženo B. B. oprostilo obtožbe, ki ji je očitala storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 259. člena Kazenskega zakonika (nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec A. A. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter stroške zagovornice in potrebne izdatke obdolženke, o katerih bo v primeru priglasitve odločeno s posebnim sklepom. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca kot tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločb o stroških kazenskega postopka ter premoženjskopravnem zahtevku, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženo B. B. obsodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter da oškodovanca kot tožilca in pooblaščenko obvesti o seji senata.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženke C. C., odvetnik v Lendavi, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). V obravnavani zadevi predsednik senata in senat nista spoznala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, pritožba pa tudi ni pojasnila, iz kakšnega razloga zahteva obvestilo o seji senata, zato pritožbeno sodišče strank o seji ni obvestilo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe svojo odločitev oprlo na zmotno stališče, da vpisani lažni podatki niso bistveni za pravna vprašanja in da dejanje nima zadostne teže, da bi lahko govorili o kaznivem dejanju. Takšna odločitev je materialnopravno zgrešena in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter je posledica bistvenih kršitev postopka. V očitnem nasprotju z vsebino notarskega zapisa št. SV 558/2018 so okoliščine kraja sklenitve notarskega zapisa, saj je bil dejansko sklenjen na domu oškodovanca v C, ne v Č, kot je zapisano, ter čas sklenitve, ker je v notarskem zapisu navedena ura 16.00, pogodba pa je dejansko nastajala in bila podpisana zvečer, po 19. uri. Neresnično je zapisana tudi navzočnost zapisnih prič, saj pri sestavi in podpisu notarskega zapisa v C nista bili prisotni, temveč sta listino podpisali kasneje, ločeno in brez prisotnosti strank v notarski pisarni. Ob navedenih dejstvih je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo 259. člen KZ-1, ker je prezrlo, da je zavarovana pravna dobrina pri tem kaznivem dejanju zaupanje v verodostojnost in resničnost uradnih listin, ne pa veljavnost civilnopravnega posla. Razlaga sodišča prve stopnje, da lažni podatki o kraju, času in pričah niso bistveni, ker naj ne bi vplivali na veljavnost same izročilne pogodbe, je nevarna in očitno zgrešena, saj je podatek v uradni listini bistvenega pomena, če se nanaša na okoliščine, ki jih uradna listina po svoji naravi dokazuje. Notarski zapis ne dokazuje le vsebine pravnega posla, temveč tudi formalne okoliščine njegovega nastanka, lažen vpis teh podatkov pa neposredno uničuje dokazno vrednost listine in ruši zaupanje v delo notarja kot osebe javnega zaupanja. Pravno nevzdržno in v nasprotju s kazenskopravno doktrino je stališče, da če priče za veljavnost konkretne pogodbe niso nujno potrebne, njihova lažna navedba ni relevantna, saj tudi če priči pri sestavi ne bi bili obvezni, je njuna fiktivna navedba v javni listini sama po sebi ponarejanje. Z zavestnim vpisom prič v listino je obdolženka ustvarila lažen videz večje solemnosti, nadzora in preverjanja pristnosti volje izročitelja in je s tem listini dodala lažno težo, kar je klasičen primer ustvarjanja uradne listine z lažno vsebino. Pri tem ni šlo za pomoto, kot razlaga sodišče prve stopnje, kar je razvidno iz izpovedbe priče D. D., ki je povedala, da je včasih podpisovala večji kup pogodb brez prisotnosti strank, kar kaže na sistematično in zavestno prakso obdolženke, ne pa na enkratno pomoto. Za obstoj kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1 je odločilna zavest storilca, da vnaša lažne podatke, in ne to, ali je pogodba zaradi tega veljavna ali ne. Za izpolnitev znakov obravnavanega kaznivega dejanja tudi ni potrebno, da bi storilec dosegel namen, ki ga je z uporabo listine zasledoval, temveč je bilo kaznivo dejanje dokončano v trenutku, ko je obdolženka listino z lažno vsebino potrdila s svojim podpisom in pečatom ter jo uporabila v pravnem prometu, ko jo je predložila zemljiškoknjižnemu sodišču, kot je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 271/2016. Pojem "bistven podatek" je sodišče prve stopnje razlagalo preozko in v nasprotju z namenom varstva javnega zaupanja v uradne listine. Vpis lažnih podatkov o kraju, času in zlasti o navzočnosti zapisnih prič so očitno bistveni podatki, ki vplivajo na verodostojnost uradne listine.

7. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje obravnavanega dejanja ugotovilo zmotno in nepopolno ter je nekritično sprejelo zagovor obdolženke in razlago, da je šlo za pri teh zapisih za administrativno napako. Iz zagovora obdolženke izhaja, da je vedela, da se bo pogodba sklepala v C, ne pa v njeni pisarni, a je kljub temu v javno listino vnesla in s svojim podpisom ter pečatom potrdila neresničen podatek. Ne gre za napako, temveč zavestno dejanje vnašanja lažnega podatka, kar je ključni znak kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje pri tem ni presojalo, zakaj "popravek " ni bil izveden neposredno v listini pred podpisom, temveč naknadno z ločenim potrdilom, ki ga oškodovanec nikoli ni prejel, kar kaže na poskus saniranja očitne nepravilnosti šele po tem, ko je bila obdolženka že izpostavljena. Priznala je, da sta pogodbo zapisni priči podpisali naknadno v njeni pisarni, torej je v javno listino zavestno vnesla tudi lažen podatek, da sta bili priči navzoči pri dejanju, čeprav nista bili. To ključno dejstvo je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo oziroma mu ni pripisalo ustrezne teže, temveč je sledilo zmotni materialnopravni razlagi obdolženke, da priči sploh nista bili potrebni. Pritožba poudarja, da obdolženka napake ni ugotovila sama, kot je to protispisno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč jo je na to opozorila pooblaščenka oškodovanca, popravek pa je bil tako izdan šele, ko se je obdolženka zavedala, da je bilo njeno protipravno ravnanje odkrito, kar kaže na poskus zakritja sledi in ne na odpravljanje napake, to potrdilo pa tudi nikoli ni bilo vročeno oškodovancu in zanj nima nobenega pravnega učinka. Gre za enostransko dejanje, ki ne more odpraviti lažnivosti izvirne listine, na podlagi katere so že nastale pravne posledice, to je vpis v zemljiško knjigo. Obdolženka je ravnala z direktnim naklepom, saj je vedela, da se pogodba ne sklepa v njeni pisarni, temveč na domu oškodovanca, in vedela je, da zapisni priči nista navzoči, pa je kljub temu sestavila, potrdila s podpisom in pečatom ter v pravnem prometu z vložitvijo predloga za vpis v zemljiško knjigo uporabila uradno listino z lažno vsebino. Pri tem je povsem spregledala dejstvo, da je listina poimenovana kot izročilna pogodba, čeprav sta med prevzemniki tudi snahi, ki po zakonu ne moreta biti stranki izročilne pogodbe, saj nista potomki. To ni zgolj terminološka napaka, temveč kaže na sestavo listine, ki je vsebinsko zavajajoča in ne ustreza zakonski definiciji, kar dodatno meče senco dvoma na skrbnost in zakonitost dela obdolžene notarke, sicer pa tudi sama vsebina ne ustreza izročilni pogodbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da pomanjkljivosti v notarskem zapisu niso bile takšne, da bi vplivale na veljavnost pravnega posla, za obstoj kaznivega dejanja nima pomena, saj zavarovana pravna dobrina pri tem kaznivem dejanju ni veljavnost posameznega pravnega posla, temveč javno zaupanje v verodostojnost, resničnost in dokazno moč uradnih listin v pravnem prometu, kot izhaja tudi iz sodne prakse, npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 17871/2014, iz katere izhaja stališče, da za presojo obstoja tega kaznivega dejanja ni odločilno, ali je pogodba civilnopravno veljavna ali ne. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da vpis lažnega kraja in časa sestave listine ter lažna navedba o navzočnosti zapisnih prič niso bistveni podatki, čeprav gre za temeljna elementa, ki določata kontekst in formalno pravilnost nastanka notarskega zapisa. Gre za podatke, ki so nedvomno pomembni za pravni promet, saj vplivajo na presojo avtentičnosti in regularnosti postopka, pri svoji oceni pa je sodišče prve stopnje tudi prezrlo določbo drugega odstavka 51. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), ki določa, da v ostalih primerih notar oziroma udeleženci presodijo, ali je pri sestavi notarskega zapisa potrebno tudi sodelovanje prič, kar pomeni, da ko se odloči, da v listino vključi zapisni priči, in lažno potrdi, da sta bili navzoči pri sestavi in podpisu pogodbe, s tem zavestno ustvari lažen videz dodatnega nadzora in potrditve prave volje pogodbenih strank. Obdolženka je s svojim ravnanjem, ko je lažno zapisala prisotnost prič pri sestavi notarskega zapisa, lažno ustvarila vtis višje stopnje solemnosti notarskega zapisa. Pritožba poudarja še izpovedbo zapisne priče D. D. in navaja, da je iz nje razvidno, da je šlo pri obdolženki za zavestno in ustaljeno prakso, ko so podpisne priče, ki pri sestavi notarskih zapisov niso bile prisotne, zapise naknadno podpisovale, kar kaže na obdolženkino zavestno ustvarjanje uradnih listin z lažno vsebino.

8. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja z navedbo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe, zlasti v točkah 6 in 7, pomanjkljiva in notranje protislovna. Sodišče ugotavlja, da so podatki o kraju, času in navzočnosti pri notarskem zapisu neresnični, hkrati pa brez zadostne in prepričljive materialnopravne argumentacije zaključi, da te neresnice niso pravno relevantne. Meni, da je s tem, ko ni pravilno uporabilo materialnega prava in ni obrazložilo, zakaj zavestni vpis lažnih podatkov v uradno listino ne predstavlja kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje kršilo obveznost obrazložitve sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Navaja tudi, da je prekršilo pravico do nepristranskega sojenja in bistveno kršilo določbe postopka, ker ni ugodilo predlogu za delegacijo pristojnosti, s čimer je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja.

9. Po pregledu podatkov obravnavane zadeve, razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ni kršilo kazenskega zakona in tudi ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Do vseh dejanskih okoliščin in pravno pomembnih vprašanj se je v sodbi pravilno opredelilo in svojo odločitev tehtno in podrobno obrazložilo. Z razlogi, ki jih je navedlo, se zato pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

10. Glede kršitve pravice do nepristranskega sojenja, ki ga pritožba uveljavlja iz razloga, ker ni bilo ugodeno predlogu oškodovanca kot tožilca, da se pristojnost za sojenje v tej zadevi prenese na drugo sodišče, pritožbeno sodišče dodaja le, da je o tem že bilo pravnomočno odločeno in da pritožba tudi ne navaja nobenih novih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za drugačno odločitev, kot sta jo glede predloga za prenos krajevne pristojnosti v svojih sklepih v obravnavani zadevi sprejeli sodišči prve in druge stopnje.

11. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni pravilno uporabilo materialnega prava (259. člena KZ-1) in ni obrazložilo, zakaj zavestni vpis lažnih podatkov v uradno listino ne predstavlja kaznivega dejanja, kršilo obveznost obrazložitve sodbe in s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Temu ni mogoče pritrditi, kar je razvidno tudi iz obrazložitve pritožbe, saj se je do ocene odločilnih dejstev, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi, pritožba opredelila in ji nasprotuje, torej nasprotuje prav temu, za kar trdi, da je v sodbi izostalo. Pritožba sicer ocenjuje, da gre za zavestni vpis lažnih podatkov v uradno listino in da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da to ne predstavlja kaznivega dejanja. Okoliščine, zakaj in kako je prišlo do vpisa podatkov, ki niso izražali dejanskega stanja glede časa, kraja in prisotnosti prič pri sestavi notarskega zapisa, ter kako ocenjuje izostanek podpisov na nekaj straneh notarskega zapisa, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in v obrazložitvi sodbe tudi sprejemljivo pojasnilo, pri čemer je kot bistveno poudarilo, da ne gre za okoliščine, ki bi opisano ravnanje obdolženke opredelile kot bistvene, da bi ji bilo mogoče očitati kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 259. člena KZ-1. Očitek protispisnosti, torej bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako ni utemeljen, pritožba pa v izpodbijani sodbi neutemeljeno pogreša tudi dodatne razloge o sestavi popravka notarskega zapisa oziroma izdelave ponovnega odpravka in potrdila o odpravi napake. Tudi o slednjem ima izpodbijana sodba ustrezne razloge (točka 5 obrazložitve), pri čemer, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za bistvene podatke, niti ne gre za odločilna dejstva, ki bi terjala posebno oceno. Prav tako pa ni odločilno dejstvo, ali je obdolženka napako ugotovila sama, torej ne da bi jo kdo nanjo opozoril, zato protispisnost tudi glede tega ni podana.

12. Sodišče prve stopnje tako ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka in ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot trdi pritožba. Dejansko stanje obravnavane zadeve je ugotovilo pravilno in popolno. Pravilno je pojasnilo, da je kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja,¹ torej, da vsaka netočnost v zapisu ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja ponareditve uradne listine iz 259. člena KZ-1 ter da gre za takšne netočnosti tudi v obravnavani zadevi. Pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 271/2016 s področja delovnega prava, ki obravnava ponarejanje listin delodajalca v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, a obravnavana zadeva za primerjavo izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 259. člena KZ-1, ki je zatrjevana v obravnavani zadevi, ni uporabna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo bistvene okoliščine obravnavane zadeve in pri tem ugotovilo, da v notarskem zapisu dejansko niso bili pravilno zapisani kraj in ura sestave notarskega zapisa ter prisotnost prič, v nadaljevanju pa je pravilno pojasnilo, da zaradi tega kaznivo dejanje ni bilo storjeno, ker podatki sicer niso bili pravi, a ni šlo za podatke, ki bi bili za vsebino notarskega zapisa bistvenega pomena. Vsaka netočnost, napisana v notarskem zapisu, tudi če je obdolženka kot notarka vedela, da ne odraža dejanskega stanja in je kljub temu takšen zapis potrdila, še ne pomeni, da je obdolženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 259. člena KZ-1. Za obstoj kaznivega dejanja morajo biti vpisani lažni podatki, ki so v vsebini listine tako bistveni, da so pomembni za določena uradna razmerja, pri čemer pa so neresnični.² Pritožba navaja, da mora notarski zapis vsebovati vse pravilne podatke, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, a vsaka zapisana netočnost v notarskem zapisu ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja. Izpodbijana sodba ima tehtne razloge o tem, kako je prišlo do napačnih podatkov glede kraja in ure sestave notarskega zapisa in tega, da niso bile podpisane vse njegove strani, pravilno pa se je opredelilo tudi do naknadnega podpisovanja notarskega zapisa zapisnih prič ter utemeljeno zaključilo, da navedene okoliščine niso imele prav nobenega vpliva na veljavnost in pravni učinek notarskega zapisa, ki ga je obdolženka sestavila.

13. Pritožba ima prav, ko navaja, da mora notarski zapis vsebovati pravilne podatke in nedvomno ni prav, da podpisne priče notarski zapis podpisujejo naknadno, ne pa v prisotnosti strank, ko se ta sestavlja. Ne glede na to pa obdolženki iz navedenih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno in tehtno obrazložilo, ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja, ki ji ga očita obtožni predlog oškodovanca kot tožilca.

14. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pritožba zoper prvostopenjski oprostilni izrek neutemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP. Zaradi neuspešne pritožbe je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso, ki je bila odmerjena po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

-------------------------------
¹ Enako tudi sodba VS RS I Ips 17871/2014 z dne 9. 7. 2020, točka 9.
² Prim: mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba Ljubljana 2002, str. 620.