VDSS Sodba Psp 31/2026

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. SI56 0110 0637 0501 417, dolžna za tožečo stranko povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 20. 8. 2024 in odločbo CSD A. št. ... z dne 25. 9. 2023, v delu, v katerem je odločeno, da se zahtevek tožnika za pridobitev statusa invalida in nadomestila za invalidnost zavrne. Tožniku je priznalo status invalida po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov od 7. 4. 2023 dalje in pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 5. 2023 dalje. CSD A. je naložilo, da mora v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Nadalje je še odločilo, da toženka krije stroške postopka v celoti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil vlogo 7. 4. 2023, medtem ko je dokument rehabilitacijske svetovalke Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ), ki v dopisu z dne 25. 3. 2024 navaja, da je tožnik dejansko nezaposljiv ter na katerega se v svoji obrazložitvi sklicuje sodišče, bil izdan po izdaji prvostopenjske odločbe CSD z dne 25. 9. 2023. Toženka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča,¹ po kateri se relevantno dejansko stanje nanaša le na dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do odločitve prvostopenjskega organa. Do izdaje prvostopenjske odločbe pa je obstajala zgolj odločba o zaščitni zaposlitvi, iz katere izhaja, da je tožnik zaposljiv pod določenimi pogoji. Navedenemu pritrjuje tudi sodna izvedenka, ki navaja, da gre pri tožniku za nesposobnost zaposljivosti pod normalnimi pogoji. Temu toženka ne oporeka, saj je ravno zaradi tega bila tožniku skladno z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju: ZZRZI)² izdana odločba o zaposljivosti v zaščitni zaposlitvi, kajti tožnik pod normalnimi pogoji ni bil zaposljiv. Vendar pa navedeno ne daje podlage za zaključek, da ima tožnik tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu to onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje. Nenazadnje tudi uslužbenka ZRSZ ni usposobljena za podajo ocene zaposlitvenih možnosti in podajo mnenja o nezaposljivosti. Glede navedenega se toženka sklicuje na 19. člen Pravilnika o merilih in postopku za pridobitev statusa invalida, za priznanje pravice do zaposlitvene rehabilitacije in za ocenjevanje zaposlitvenih možnosti invalidov ter o delu rehabilitacijskih komisij.³ V konkretnem primeru so bili izpeljani postopki (ni pomembna zgolj diagnoza bolezenskega stanja, temveč kompleksno funkcioniranje osebe), ki so pripeljali do zaključka, da je tožnik zaposljiv v zaščitni zaposlitvi, kar je še dodatni argument, da osebno mnenje uslužbenke ZRSZ glede (ne)zaposljivosti tožnika (za katerega ni pristojna) ne more biti relevantno v tem sodnem postopku. To pa pomeni, da zaključek sodišča, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 3. člena Zakona o socialnem vključevanju invalidov (v nadaljevanju: ZSVI)⁴ ni pravilen. Toženka poudarja, da sta bila tako mnenje rehabilitacijske komisije št. ... z dne 3. 10. 2011 (na podlagi katerega je bila izdana odločba ZRSZ z dne 13. 10. 2011) ter predhodno izdano mnenje o ravni sposobnosti, znanj, delovnih navad, interesov z dne 16. 9. 2011, izdelana za drugačen namen, kot se presoja v konkretnem primeru. Pri slednjih mnenjih se je zasledoval namen delazmožnosti in možnost zaposlovanja tožnika. Skladno z ZZRZI pa je bilo potrebno pri mnenju inštituta B. z dne 5. 9. 2023 upoštevati še druge aspekte, saj ZSVI ureja pravice in postopke pridobitve statusa invalida osebam, ki zaradi svoje invalidnosti ne morejo samostojno opravljati večine ali vseh življenjskih potreb ter si zagotavljati sredstev za življenje. Toženka je upoštevala mnenje inštituta B. z dne 5. 9. 2023, iz katerega izhaja, da pri tožniku ne gre za tako hudo obliko neprilagojenega vedenja. Navedeno izkazuje tudi odločba o zaposljivosti v zaščitni zaposlitvi. Toženka vztraja, da ni izkazano, da tožnik ne bi bil zmožen samostojnega življenja in pridobivanja sredstev za življenje. Tožnik tudi stalnega nadzora odrasle osebe ne potrebuje, kar je označil v vlogi z dne 7. 4. 2023, iz katere izhaja, da je v skrbi zase popolnoma samostojen. Zgolj dejstvo, da se v roku 10 let ni nikoli zaposlil, ne daje zaključka, da so njegovi delovni rezultati pod 30 % (drugi odstavek 33. člena ZZRZI) ter da je nezmožen pridobivanja sredstev za življenje. Glede ugotovitev sodne izvedenke, da se je v letih od 2015 dalje pri tožniku začela poleg avtizma pojavljati še dodatna simptomatika na področju duševnih motenj (depresivne motnje, osebnostne motnje in nespečnost), pa toženka navaja, da navedeno ni razlog za priznanje pravic po ZSVI. Nenazadnje je tožnik v vlogi z dne 7. 4. 2023 uveljavljal zgolj avtistične motnje. Glede navedb o dodatni simptomatiki je bil tako prekludiran. Toženka meni, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodba tudi nima razlogov glede odločilnih dejstev. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe so neutemeljene, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnik v okviru zaščitne zaposlitve v zaposlitvenem centru v obdobju 10 let od izdaje odločbe do vložitve vloge, ni bil nikoli zaposlen. Tožnik je dejansko nezaposljiva oseba, kar je potrdila tudi sodna izvedenka. V tem primeru so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje statusa po ZSVI. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni izkazano, da tožnik ni zmožen samostojnega življenja in pridobivanja sredstev za življenje. Sodna izvedenka je pravilno ugotovila, da je tožnik zaradi socialnih in zdravstvenih težav že od leta 2013 dalje nezaposljiv in dejansko nezmožen za vsakršno delo in ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, kvečjemu le še poslabšanje. Tožnik ima avtistično motnjo s tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu to onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživetje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁵ v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)⁶ je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem v bistvu toženka uveljavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev določb postopka ni podana. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge, bistvene za odločitev v tej zadevi.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženke z dne 20. 8. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD z dne 25. 9. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za pridobitev statusa invalida za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

8. Za odločitev v tej zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa invalida po določbah ZSVI ter nadalje, ali izpolnjuje tudi pogoje za priznanje pravic po navedenem zakonu. Skladno s 1. členom ZSVI zakon ureja pravice in postopek pridobitve statusa invalida ali invalidke osebam s trajnimi prirojenimi ali pridobljenimi okvarami, ki se zaradi invalidnosti ne morejo socialno vključevati v skupnost brez nudenja storitev socialnega vključevanja in ne morejo samostojno opravljati večine ali vseh življenjskih potreb ter si zagotavljati sredstev za preživljanje, pravico do denarnih prejemkov in možnosti, ki jim jih zagotavlja država za njihovo enakovredno vključevanje v družbo. Skladno s prvim odstavkom 2. člena je namen tega zakona ustvarjati pogoje za čim enakopravnejše in enakovrednejše življenje oseb iz 1. člena ob najširši družbeni podpori vseh, ki se z njimi na kakršenkoli način srečujejo.

9. V 2. alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI je določeno, da status invalida po tem zakonu pridobijo polnoletne osebe z avtističnimi motnjami, ki imajo tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da jim onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje. Skladno z drugim odstavkom istega člena je pogoj za pridobitev statusa invalida, da je invalidnost nastala pred polnoletnostjo ali v primeru, če se oseba šola, najpozneje do dopolnjenega 26. leta starosti. Izjema so osebe z zmerno do hudo možgansko poškodbo ali okvaro, osebe z avtističnimi motnjami in gluhoslepe osebe, pri katerih invalidnost lahko nastane tudi pozneje, vendar pred prvo zaposlitvijo oziroma če iz naslova zavarovanja ne pridobijo nobenih pravic. V tretjem odstavku pa je podan še pogoj, da so državljani Republike Slovenije, ali so tujci s stalnim prebivališčem ali dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji.

10. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje gre pri tožniku za osebo z avtističnimi motnjami. Upoštevaje pritožbene navedbe je sporno vprašanje, ali ima tožnik tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu to onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje.

11. Omenjeno vprašanje je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, za katero je izvedensko mnenje podala sodna izvedenka C.C., specialistka pediatrije in specialistka otroške nevrologije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z večkratnimi dopolnitvami in pa iz izpovedbe izvedenke, ki jo je sodišče zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, izhaja, da ima tožnik avtistično motnjo ter s tem v zvezi tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje. Tožnik se do sedaj ni mogel zaposliti, pa čeprav mu je bila priznana pravica do zaposlitvene rehabilitacije. Že leta 2005 je bila podana psihološka ocena, ki nakazuje, da ima tožnik mejne splošne spoznavne sposobnosti.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Sodišče je izvedensko mnenje pridobilo iz razloga, ker samo ne razpolaga z medicinskim znanjem. Sodna izvedenka se je opredelila do mnenja inštituta B. (priloga A/5) z dne 5. 9. 2023. Na podlagi navedenega mnenja je bila namreč izdana zavrnilna odločba. Iz mnenja izhaja, da gre pri tožniku za avtistično motnjo, vendar pa glede na dokumentacijo ne kaže, da gre za tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, ki bi tožniku onemogočala samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje. S tem v zvezi je bilo podano dodatno pojasnilo (priloga B/1), iz katerega izhaja, da je bila upoštevana ocena iz leta 2011, iz katere izhaja, da je tožnik sposoben za lažja administrativna dela. Iz dokumentacije ni izhajalo, da tožnik ne bi bil sposoben samostojnega življenja. Sodna izvedenka je v zvezi z navedenim mnenjem prepričljivo pojasnila, da je klinični psiholog v izvidu testiranja z dne 23. 6. 2011 in 4. 7. 2011 napisal, da je ocena spoznavnih sposobnosti skladna s psihološko oceno, ki je bila podana leta 2005 in nakazuje mejne splošne spoznavne sposobnosti. V letu 2011 je bila tožniku priznana pravica do zaposlitvene rehabilitacije, saj kljub končani šoli ni bil zaposljiv. Tožnik je bil tudi v programu ocenjevanja invalidnosti, pri čemer je bilo podano mnenje, da je zaposljiv pod določenimi pogoji. 19. 2. 2013 je bila izdana odločba o zaščitni zaposlitvi, ki jo inštitut B. pri podaji mnenja v predsodnem postopku ni upošteval. Pri tožniku gre za nesposobnost zaposljivosti pod normalnimi pogoji. Tožnik se kljub izdanim odločbam in mnenju rehabilitacijske komisije ni mogel zaposliti zaradi hude oblike neprilagojenega vedenja, kar mu onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje.

13. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni razčistilo dejansko stanje oziroma da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodna izvedenka je proučila medicinsko dokumentacijo in tudi povsem jasno pojasnila, da so bili sicer izvedeni postopki glede tožnikove rehabilitacije, vendar pa ti postopki niso bili uspešni, saj se tožnik v času do izdaje izpodbijane odločbe ni zaposlil. Pojasnila je tudi, da inštitut B. pri podaji mnenja ni upošteval določene dokumentacije (odločbe iz leta 2013). Razen tega tudi iz podanega mnenja inštituta B. izhaja, da ne razpolaga s podatki, kaj se je z zaposlitvijo dogajalo, torej po obdobju iz leta 2011. Kot je bilo že pojasnjeno, tožnik se zaradi zdravstvenega stanja in s tem povezanih težav ni zaposlil.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo upoštevati dopisa ZRSZ z dne 25. 3. 2024 (priloga A/6). Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da gre zgolj za pojasnilo glede ocene zaposlitvenih možnosti. Iz dopisa izhaja, da v času od februarja 2013 dalje do realizacije zaposlitve ni prišlo ter da je po oceni svetovalke (tožnik je na naroku za glavno obravnavo navedel, da je oseba, ki je pripravila dopis, njegova svetovalka zaposlitve) tožnik dejansko nezaposljiv. V tem primeru ne gre za odločbo ZRSZ o nezaposljivosti, temveč zgolj za mnenje svetovalke zaposlitve, ki ga je sodišče prve stopnje kot takega utemeljeno, skladno z 8. členom ZPP, upoštevalo pri presoji zadeve. Glede izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev je bilo ključno mnenje sodne izvedenke.

15. Dokazni postopek je pokazal, da ima tožnik avtistično motnjo že od otroštva dalje in da so bili v letih 2011 in 2013 tudi izvedeni ustrezni ukrepi v okviru poklicne rehabilitacije z namenom, da se tožnik vključi v zaposlitev. Postopki so bili neuspešni, saj se tožnik ni uspel zaposliti, pri čemer je sodna izvedenka tudi prepričljivo pojasnila razloge, zakaj tožnik ni zaposlen oziroma se ne more zaposliti. Tožnik ima namreč avtistično motnjo, zaradi katere ima tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu to onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, s čimer je podan dejanski stan po 2. alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI. Sodišče je zato utemeljeno poseglo v izpodbijane odločbe ter tožniku priznalo status invalida od 7. 4. 2023 dalje in pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 5. 2023 dalje.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo. Pri odmeri je upoštevalo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT).⁷ Na podlagi tar. št. 16, točka 4, je priznalo 375 točk za vložitev odgovora na pritožbo, nadalje 2 % za materialne stroške in 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR, je toženka dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je bila namreč z odločbo BPP št. ... z dne 8. 12. 2025 priznana BPP za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------
¹ Glej VIII Ips 29/2023 z dne 14. 5. 2024.
² Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 117/2005.
⁴ Ur. l. RS, št. 30/2018 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 2/2004.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.