VSMB Sklep I Kp 44329/2025

Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obsojeni A. A. se oprosti plačila sodne takse.

Okrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je kot nedovoljen zavrglo predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. To je bilo storjeno s sklepom IV Kr 44329/2025 z dne 8. 6. 2026.

Sklep sodišča prve stopnje, sicer brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, po zagovornici izpodbija obsojeni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu obsojenega za ugodnejši režim prestajanja kazni zapora.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo pritožbenih navedb je v zatrjevanju zagovornice, da je zapor ob koncu tedna le drugačen način izvrševanja kazni zapora, ki bi ga bilo treba obsojencu omogočiti zaradi njegove osebne urejenosti, zaposlitve in interesa delodajalca za ohranitev delovnega razmerja. Vendar nima prav. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da obsojeni A. A. ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izvrševanje kazni zapora ob koncu tedna. Na kazen šest mesecev zapora je bil namreč obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, za katero četrti odstavek 86. člena KZ-1 tak način izvrševanja prostostne kazni izrecno izključuje. Ker gre za zakonsko določeno omejitev, so pritožbeno izpostavljene osebne in socialne okoliščine obsojenca odvečne, saj na pravilno in zakonito prvostopenjsko odločitev ne morejo vplivati.

Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno stališče, da je določba četrtega odstavka 86. člena KZ-1 nejasna oziroma v neskladju z načelom zakonitosti. Zakonska določba je jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzema pritožba. Dejstvo, da posamezni zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) v okviru izvrševanja kazni odloča o posameznih vprašanjih režima njenega izvrševanja, namreč ne pomeni, da lahko odloča tudi o obliki izvrševanja kazni v nasprotju z izrecno zakonsko prepovedjo.

Ker zagovornica obsojenega A. A. glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, 98.a členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP.