VDSS Sodba Pdp 28/2026

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2024 ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je pri toženki uspešno opravila poskusno delo. V pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno, da je nedoseganje rezultatov lahko razlog za odpoved zaradi nesposobnosti. Delovni rezultati so bili pogoj le za izplačilo variabilnega dela plače. To, da je preveč truda in časa vlagala v avtomobilska zavarovanja, pomeni kvečjemu nepravilno izpolnjevanje delovnih nalog. Toženka ni imela pripomb na tožničino delo v smislu, da dela premalo. Po stališčih, ki izhajajo iz sodbe, se produktivnost očitno meri ne glede na stopnjo zagotavljanja minimalnih pravic delavcev. Toženka ni upoštevala zunanjih dejavnikov, ki so vplivali na tožničin rezultat dela. Neskladni sta izpovedi A.A., da je toženka znižala plan v primeru najmanj 14-dnevne odsotnosti zaradi bolniškega staleža, in B.B., ki je znižanje plana navezala na več kot 5-dnevno takšno odsotnost. Obravnavano obdobje se nanaša na dopustniške mesece, v katerih zavarovalni zastopnik naredi manj, saj se pričakuje, da bo v drugi polovici leta opravil več. Plane bi bilo treba prilagoditi sorazmerno dopustu. Ker so bili zastavljeni na letni ravni, bi se tudi tožničini rezultati morali obravnavati letno. Plan osebnih zavarovanj za leto 2024 je bil previsok. Dodelitev dežurstev in naključnih povpraševanj bi dvignila vrednost tožničinega portfelja. Zaradi prenehanja delovnega razmerja zavarovalnega zastopnika se njegov portfelj dodeli drugemu zastopniku. Če si z vodjo v manj dobrih odnosih, ti tega portfelja ne dodeli. Tožnici je bila v letu 2024 izplačana izredna nagrada za uspešno opravljeno delo na področju življenjskih zavarovanj v letu 2023. To v povezavi z okoliščino, da je plan na avtomobilskem področju v letu 2024 presegla, zadostuje za izkaz njene splošne sposobnosti sklepanja zavarovanj. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni zavarovalni zastopnik odpovedana iz razloga nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo presojo o zakonitosti izpodbijane odpovedi. Teh razlogov ne ponavlja.

6. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je tožnica, ki se je zaposlila pri toženki v letu 2020, uspešno opravila poskusno delo. To dejstvo namreč ne preprečuje delodajalcu, da tekom trajanja pogodbe o zaposlitvi te ne sme odpovedati iz razloga nesposobnosti, če ugotovi, da za to obstaja utemeljen razlog iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, tj. nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da zavarovalni zastopnik dosega kvantitativne mesečne rezultate, če hkrati dosega mesečni plan vseh treh vrst zavarovanj (premoženjsko, avtomobilsko, osebno zavarovanje). Tožnica v obdobju od junija do novembra 2024 v nobenem mesecu ni dosegla kvantitativnih mesečnih rezultatov, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj utemeljenega odpovednega razloga.

7. Pritožba s sklicevanjem na Dogovor strank o izplačilu plače na podlagi delovnih rezultatov samostojnega zavarovalnega zastopnika navaja, da so bili delovni rezultati pogoj le za izplačilo variabilnega dela plače, ter poudarja, da so bile v pogodbi o zaposlitvi določene le naloge tožnice, ne pa tudi, da je nedoseganje rezultatov lahko razlog za odpoved zaradi nesposobnosti. Zaradi teh okoliščin izpodbijana odpoved po presoji pritožbenega sodišča ni nezakonita. Podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi nesposobnosti je zakonsko določen odpovedni razlog, zato ni potrebno, da bi ga delodajalec moral izrecno vnesti tudi v pogodbo o zaposlitvi. Ključna je prvostopenjska ugotovitev, da je bila tožnica s pričakovanimi kvantitativnimi (mesečnimi) delovnimi rezultati seznanjena in da je bila za svoje delo (kar je potrdila tudi sama) ustrezno izobražena in usposobljena.

8. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnici utemeljeno očitana premajhna aktivnost: pretežno je sklepala avtomobilska zavarovanja (ki so po zakonu obvezna, o njih so komitenti zelo dobro poučeni in jih morajo obnavljati, skleniti jih je mogoče v okvirnem času 15 minut), medtem ko je bila raven njene aktivnosti nižja na področjih osebnega in premoženjskega zavarovanja (kjer je treba aktivno iskati nove komitente, kar terja več časa in angažmaja), na katerih je tožničina produktivnost v letu 2024 v primerjavi z letom 2023 padla. Po pritožbeni navedbi dejstvo, da je tožnica preveč truda in časa vlagala v avtomobilska zavarovanja, ne utemeljuje nesposobnosti, temveč kvečjemu nepravilno izpolnjevanje delovnih nalog (kar prav tako zanika). S to navedbo pritožba ne more uspešno ovreči zakonitosti odpovedi. Kot je bilo že obrazloženo, je zastopnik dosegel kvantitativni mesečni rezultat le ob hkratnem doseganju mesečnega plana vseh treh vrst zavarovanj (avtomobilsko, osebno, premoženjsko). To, da je tožnica zaradi motiviranosti z dodatnim variabilnim plačilom več truda (aktivnosti) vlagala v zanjo donosnejša avtomobilska zavarovanja, kakor to pojasnjuje v pritožbi, vsekakor spada v okvir nekvalitetnega oziroma nestrokovnega opravljanja dela, ki je vodilo v nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

9. Zmotna je pritožbena navedba, da toženka ni imela pripomb na tožničino delo v smislu, da dela premalo. Upoštevaje izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nadrejeni A.A. tožnico tedensko in mesečno opozarjal na nedoseganje pričakovanih rezultatov. To potrjuje izpoved tožnice, listinska dokumentacija in toženkine neprerekane trditve, iz katerih izhaja, da je bila z mesečnimi ocenami o delu (tudi že tekom leta 2023 in nato 2024) opozorjena, za katero vrsto zavarovanja ni dosegla plana. V juliju 2024 jo je na nezadostno aktivnost opozorila tudi vodja sektorja C. B.B..

10. Po mnenju pritožbe ugotovitev o premajhni aktivnosti tožnice skriva prikriti očitek, da je delavec, ki je bil manj aktiven, koristil več dopusta, bil več časa kot ostali delavci v bolniškem staležu, da je v celoti koristil odmor za malico itd.; glede na stališča, ki izhajajo iz sodbe, se produktivnost torej meri ne glede na to, kakšna je stopnja zagotavljanja minimalnih pravic delavcev. S takšnimi, povsem pavšalnimi pritožbenimi navedbami, po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni mogoče izpodbiti pravilnosti prvostopenjske presoje o zakonitosti odpovedi. To presojo je sodišče oprlo na konkretna dejstva, ki so v celoti utemeljena in preverljiva v izvedenih dokazih. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da toženka ni upoštevala zunanjih dejavnikov, ki so vplivali na tožničin rezultat dela, npr. takratne tržne razmere, ki so vplivale na sklepanje zavarovalnih polic; da je toženka morda napačno zastavila cene in je bilo zato sklenjenih manj zavarovalnih polic; da toženka morda ni znala ponuditi produktov tako zanimivo kot konkurenca; da je bil upad sklenjenih zavarovanj morda prisoten na celotnem slovenskem trgu itd. Te pritožbene navedbe so povsem splošne in predstavljajo zgolj tožničina ugibanja, z navedbami takšne narave pa prepričljivih dokaznih zaključkov ni mogoče utemeljiti.

11. Pritožba soglaša, da je tudi kvantiteta element delavčeve sposobnosti, vendar meni, da je treba ločevati med nizko storilnostjo, ki je odraz nesposobnosti (v tem primeru je zakonodajalec omogočil podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti), in nizko storilnostjo, ki je posledica delavčeve namerne ali prisiljene manjše aktivnosti (ker je bil v bolniškem staležu, na dopustu, ali pa je svoj fokus namerno usmeril drugam). Glede te in ostalih pritožbenih navedb, s katerimi tožnica razlaga pojem nesposobnosti delavca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ključnega pomena zakonska definicija obravnavanega odpovednega razloga, iz katere je pri odločitvi pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da tožnica v obravnavanem obdobju ni bila odsotna zaradi bolniškega staleža, zato tovrstna odsotnost ne more biti odločilnega pomena za presojo (ne)doseganja pričakovanih rezultatov dela. Iz enakega razloga ni pravno pomembno pritožbeno opozarjanje na neskladnost izpovedi A.A. in B.B. o tem, kolikšno število dni odsotnosti zaradi bolniškega staleža je bilo potrebno, da je toženka znižala delavcu plan.

13. Pritožba navaja, da se obravnavano obdobje nanaša na dopustniške mesece, v katerih zavarovalni zastopnik naredi manj, saj se pričakuje, da bo v drugi polovici leta naredil več, oziroma da bi toženka morala plane prilagoditi sorazmerno dopustu. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bila tožnica v obdobju od junija do novembra 2024 zaradi letnega dopusta odsotna 5 dni v juliju, 9 dni v avgustu in 1 dan v septembru. Direktor in obe priči so potrdili, da zavarovalni zastopniki lahko kljub koriščenju letnega dopusta dosežejo plane, saj gre za planirano odsotnost in lahko npr. pred načrtovanim dopustom uredijo zavarovalne pogodbe, ki bi v tem času potekle. Sicer pa tožnica tudi v tistih mesecih obravnavanega obdobja, ki niso bili "dopustniški", kvantitativnih mesečnih rezultatov ni dosegla, kar dodatno pritrjuje ugotovitvi, da nedoseganje planov ni bilo povezano s koriščenjem dopusta.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so bili plani zastavljeni na letni ravni, zaradi česar bi se tudi tožničini rezultati morali obravnavati letno. Osebni letni plan so tvorili mesečni plani, s katerimi je bila tožnica seznanjena. Toženka ji je utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi zaradi nedoseganja mesečnih planov v 6-mesečnem obdobju. Za drugačno stališče, tj. da bi bila odpoved lahko utemeljena le v primeru nedoseganja celoletnega plana, v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podlage. Sicer pa ne drži pritožbena navedba, da tožničina realizacija ni bila predstavljena tudi za celo leto. V 6. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe so povzeti podatki o realizaciji za obravnavano 6-mesečno obdobje (nedoseganje mesečnih planov). V 9. točki obrazložitve je predstavljena tudi tožničina celoletna realizacija planov za 2024¹ (primerjano z letom 2023), ter v 16. točki povprečna celoletna realizacija toženke.

15. Pritožba neutemeljeno poudarja, da je bil plan osebnih zavarovanj za leto 2024 previsok, ker je bila povprečna realizacija tega zavarovanja pri toženki le 72,6 %. Kot namreč izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila tožničina (letna) realizacija plana osebnega zavarovanja precej slabša (55,33 %²) od povprečne toženkine. Ta razkorak je še večji, če se tožničin rezultat primerja s povprečno celoletno realizacijo plana osebnega zavarovanja, ki je bila dosežena na toženkinem področju D. (98,4 %). To je področje, na katerem je delovala tožnica, zaradi česar je primerjava z zavarovalnimi zastopniki s tega področja tudi najbolj ustrezna.

16. Pritožba ne more uspeti z ugibanji in tolmačenji kot npr. da je v primeru, če plan dosežejo vsi delavci, to signal delodajalcu, da ga dvigne do meje, ko bo plan dosegla le večina, ostale pa bo razglasil za nesposobne in v delovni proces povabil nove, neiztrošene delavce; da bi plani morali biti zastavljeni tako, da bi jih dosegel tudi podpovprečno usposobljen delavec itd. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bila tožnica štiri leta sposobna opravljati delo, zaradi spremembe zahtev glede minimalnega števila sklenjenih zavarovanj pa z istim znanjem ni več sposobna za delo. Sodišče prve stopnje je resda obrazložilo, da je toženka v letu 2023 in 2024 uvedla določene spremembe pri načinu načrtovanja pričakovanih delovnih rezultatov, a je pri tem ključna ugotovitev, da so bila merila enaka za vse delavce in da končne zahteve delodajalca niso bile postavljene previsoko.

17. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi dodelitev dežurstev in naključnih povpraševanj dvignila vrednost tožničinega portfelja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so se v okviru dežurstev praviloma reševale tekoče zadeve obstoječih komitentov (plačilo položnic, pomoč pri reševanju škod ipd.), ne pa sklepala nova osebna in premoženjska zavarovanja. Pravilno je zato zaključilo, da tožnica z dežurstvom ne bi mogla nadoknaditi manjka realizacije na navedenih dveh področjih zavarovanj. Pritožba zmotno očita, da ni logično toženkino izogibanje sklepanju zavarovanj v času dežurstva. Takšnega izogibanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pritožnica navaja, da je pod drugim vodjem dežurala dve leti in pridobivala premoženjska in osebna zavarovanja, vendar gre za pavšalno navedbo, ki je niti ni mogoče preizkusiti. Tudi glede naključnih povpraševanj pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da četudi bi bila tožnici dana v delo, z njimi ne bi mogla doseči bistvenega izboljšanja realizacije na področju osebnih in premoženjskih zavarovanj, saj so se povpraševanja v 98 % nanašala na avtomobilska zavarovanja (na tem področju pa je bila njena realizacija ustrezna). Tudi sicer vsako povpraševanje ni pomenilo sklenitve zavarovanja. Veliko je bilo namreč prošenj za izračune, s katerimi so prosilci nato uveljavljali znižanja premij pri toženkinih konkurentih. Napačno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da A.A. ni omogočil tožnici dežurstev in naključnih povpraševanj zato, ker jo je že od začetka obravnaval drugače kot ostale. A.A. in B.B. sta to zanikala, tožničin očitek o neenaki obravnavi, ki bi odločilno vplivala na (ne)doseganje njene realizacije, pa je tudi sicer ostal na ravni pavšalne (in nedokazane) trditve.

18. Po pritožbenem zatrjevanju ima lahko zastopnik pri ustvarjanju portfelja večjo ali manjšo srečo, ki ni odvisna od njegove sposobnosti; npr. lahko se zgodi, da vodja svoj portfelj zaradi lastne preobilice dela preda podrejenemu zastopniku. To po presoji pritožbenega sodišča v ničemer ne vpliva na drugačno odločitev v tem sporu, saj v pritožbi zatrjevana okoliščina v dokaznem postopku sploh ni bila ugotovljena. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na primere, ko se zaradi prenehanja delovnega razmerja zavarovalnega zastopnika njegov portfelj zavarovancev dodeli drugemu zastopniku. Glede pritožbene navedbe, da si z vodjo morda v manj dobrih odnosih in nimaš sreče, da bi ti dodelil portfelj odhajajočega zastopnika, pritožbeno sodišče napotuje na že podano obrazložitev, da pravno relevantno neenako obravnavanje tožnice ni bilo ugotovljeno. Poleg tega je sodišče prve stopnje obrazložilo, da se je s prevzemom portfelja drugega zastopnika lahko zvišala zgolj realizacija na področju avtomobilskih zavarovanj (na katerem je bila tožničina realizacija ustrezna), ne pa na področju premoženjskih in osebnih zavarovanj, saj je prevzem teh dveh vrst zavarovanj pomenil le za servis že obstoječih komitentov in ne sklepanje novih zavarovanj. Neuspešno in posplošeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da zastopniku, ki zaradi prevzema portfelja drugega zastopnika lažje doseže plan avtomobilskih zavarovanj, ostane več časa za preostali dve zavarovalni področji. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi A.A. in B.B., je imela tožnica dovolj časa, da bi nagovorila dovolj strank in dosegla plane. Pomoč, ki ji je bila ponujena zaradi nedoseganja rezultatov, je odklonila.

19. To, da je bila tožnici v letu 2024 izplačana izredna nagrada za uspešno opravljeno delo na področju življenjskih zavarovanj v letu 2023, v povezavi z okoliščino, da je plan na avtomobilskem področju v letu 2024 presegla, po mnenju pritožbe zadostuje za izkaz tožničine splošne sposobnosti sklepanja zavarovanj. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da zaradi izplačane nagrade izpodbijana odpoved ni nezakonita. Četudi jo je tožnica prejela, ker je v letu 2023 uspešno sklenila več kot 50 % planiranih osebnih zavarovanj, to ne dokazuje, da so bili toženkini plani za to vrsto zavarovanja previsoki. Kot je namreč na podlagi izpovedi prič ugotovilo sodišče prve stopnje, je namen izplačila nagrade dodatna motivacija zaposlenih k čim boljšim delovnim rezultatom. Za ta spor je ključno, da so bili pričakovani kvantitativni mesečni delovni rezultati vezani na hkratno doseganje mesečnega plana vseh treh vrst zavarovanj (premoženjsko, avtomobilsko, osebno zavarovanje). Tako pričakovanih delovnih rezultatov tožnica v obravnavanem obdobju, ki niti ni enako obdobju, na katerega se je nanašala izplačana nagrada, ni dosegla.

20. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakon o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnici je bila odpoved (s pripadajočim 34-dnevnim odpovednim rokom) podana 18. 12. 2024, torej je bila v delovnem razmerju s toženko celotno leto 2024.
² Pritožbeno sodišče ugotavlja, da 55,33 % odraža povprečje tožničine realizacije plana osebnega zavarovanja za obdobje od junija do novembra 2024, medtem ko je povprečje tožničine celoletne realizacije plana tega zavarovanja za leto 2024 po neprerekanem podatku toženke znašalo 41,1 %.