UPRS Sklep I U 1092/2026

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe se pridrži do končne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka). Odločila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje nezakonito v Republiki Sloveniji (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo odstranilo v izvorno državo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka). V tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi stroške postopka.

Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, sklicujoč se na 32. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Navaja, da bi z vrnitvijo v izvorno državo utrpel težko popravljivo škodo in predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločitve.

Predlog za izdajo začasne odredbe ni dovoljen.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena, v skladu s katerim lahko tožnik predlaga odločitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločitve, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače.

V obravnavani zadevi gre za presojo odločbe pristojnega organa, s katero je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena v rednem postopku (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). V tem primeru pa tožba zadrži izvršitev odločbe (tretji odstavek 70. člena ZMZ-1), ki bo glede na navedeno učinkovala šele po pravnomočnosti (četrti odstavek 70. člena ZMZ-1, drugi odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To, kar zahteva tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe, tj., da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočnosti odločitve o vloženi tožbi, torej izhaja že iz samega zakona. Tožnik si tako z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Glede na navedeno je sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj zanj ne izkazuje pravnega interesa.

ZUS-1 ne ureja stroškov postopka, ki nastanejo v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe, zato si sodišče pridržuje odločitev o tem stroškovnem zahtevku za končno odločitev.