VSRS Sodba I Ips 73529/2023

1. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

2. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo III K 73529/2023 z dne 2. 6. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Za kaznivo dejanje na škodo B. B. mu je določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje na škodo C. C. kazen sedem mesecev zapora in za kaznivo dejanje na škodo D. D. kazen eno leto in dva meseca zapora. Odločilo je, da se prekliče pogojna obsodba, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 14473/2019 z dne 9. 6. 2021 v zvezi s popravnim sklepom II K 14473/2019 z dne 26. 10. 2021 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 14473/2019 z dne 15. 2. 2022, v okviru katere mu je bila določena enotna kazen eno leto in en mesec zapora s preizkusno dobo štirih let. Zatem je obsojencu ob upoštevanju kazni, določenih s to sodbo, ter določene enotne kazni iz preklicane pogojne obsodbe, izreklo enotno kazen tri leta in en mesec zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti ter odločilo, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da zagovornik na več mestih uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), medtem ko zatrjevane kršitve kazenskega zakona niso podane, saj so obsojenčeva ravnanja pravno pravilno opredeljena kot tri kazniva dejanja nasilništva. Ker gre za uradno pregonljiva kazniva dejanja, je zagovornikove navedbe glede umaknjenih predlogov za pregon zavrnila kot brezpredmetne. V zvezi z zatrjevano kršitvijo obsojenčeve pravice do obrambe, ker naj bi mu bil onemogočen vpogled v kazenski spis, pa vrhovna državna tožilka meni, da zagovornik ni pojasnil, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

• Glede konkretizacije zakonskih znakov kaznivih dejanj nasilništva

1. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP z zatrjevanjem, da v opisu dejanj v izreku pravnomočne sodbe ni konkretiziran zakonski znak spravljanja v podrejen položaj za vsakega posameznega oškodovanca, saj se "isto in na počez" očita za vse tri. Meni tudi, da obsojenčevih ravnanj ni mogoče subsumirati pod zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, saj je strah oškodovancev in njihovo umikanje iz cone nevarnosti na varnejši kraj samo logična posledica predhodno utrpljenega poškodovanja, ne pa posledica obsojenčevega vstopa v hišo, njegovega vpitja in ravnanja z D. D. Navaja še, da v obravnavanem primeru ni šlo za dlje časa trajajoče nasilje, temveč za enkraten pijanski izbruh.

2. Zatrjevana kršitev ni podana. Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, je bil obsojenec spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, ker je dne 3. 10. 2023 v večernih urah s sestro B. B., svakom C. C. in materjo D. D. grdo ravnal, jih pretepal oziroma z njimi drugače boleče in ponižujoče ravnal ter jih z nasilnim omejevanjem njihovih enakih pravic spravljal v podrejen položaj, pri čemer je vse tri oškodovance tudi lahko telesno poškodoval. V opisu dejanja je podrobno opisan potek dogajanja od obsojenčevega nasilnega vstopa v hišo (ko je s pivskim vrčem razbil steklo na oknu in vstopil v kuhinjo), do napada na oškodovanko B. B. (ki jo je udaril s pivskim vrčem tako, da je utrpela lahko telesno poškodbo, nakar je oškodovanka zbežala v otroško sobo in z rokama tiščala vrata), čemur je sledil napad na oškodovanca C. C. (na katerega se je obsojenec fizično spravil v dnevni sobi ter ga med kričanjem in grožnjami, da bo vse pobil, v teku z dlanjo roke močno udaril po levem licu, da je C. C. padel in utrpel lahko telesno poškodbo, nakar je oškodovancu po grožnji, da bo najprej njega ubil, uspelo pobegniti iz hiše), ter nazadnje še agresivni napad na oškodovanko D. D. (ki jo je porinil na stopnice, jo pričel z rokami pretepati po glavi in jo davil za vrat ter jo klofutal; ji izpulil šop las ter jo prijel za glavo in z njo nekajkrat udaril ob steno; ji zagrozil, da bo "prasico ubil, da mu bo dala denar"; nato pa je oškodovanko med bežanjem dohitel, jo porinil v ozko shrambo, da je padla na hrbet, ter skočil nanjo tako, da je s svojim celim telesom ležal na njej, med tem ko ga je rotila, naj jo izpusti, ker ne more dihati, zaradi vseh obsojenčevih ravnanj pa je tudi ta oškodovanka utrpela lahko telesno poškodbo). V opisu dejanja je navedeno, da je obsojenec konstitucijsko višji in težji od oškodovancev ter zato telesno močnejši, zoper vse pa je uporabil grobo fizično silo ter jih spravil v podrejen položaj, saj so se vsi trije zaradi obsojenčevih večkrat izrečenih groženj z ubojem in izkazane stopnjevane agresivnosti, ko je tekel za njimi, z njimi izmenično fizično obračunaval ter jih ob tem tudi lahko telesno poškodoval, močno zbali, pri čemer sta dva oškodovanca uspela pred njim zbežati (B. B. v otroško sobo, C. C. pa iz hiše), medtem ko oškodovanki D. D. to ni uspelo in je bila zato deležna še intenzivnejšega fizičnega nasilja.

3. Okvir za presojo, ali so podani zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, predstavlja opis dejanja iz izreka pravnomočne sodbe. V danem primeru je v izreku prvostopenjske sodbe jasno opredeljeno, na kakšen način je obsojenec posegel v telesno in duševno celovitost vsakega posameznega oškodovanca ter prizadel njegovo osebno varnost, obenem pa je iz opisane dinamike jasno razvidno tudi, da je vsakega izmed oškodovancev spravil v podrejen položaj, saj se je nad vsakim znesel do te mere, da se mu ni mogel upreti in je torej vsak izmed oškodovancev postal objekt izvrševanja obsojenčevega nasilja. Prav v tem je bistvo zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ki je po ustaljeni sodni praksi¹ podan, ko si storilec s svojimi (nasilnimi) ravnanji žrtev podredi, jo spravi v brezizhoden oziroma ponižujoč položaj ter izniči njeno prosto voljo ravnati na določen način tako, da se mu v celoti uklanja in postane objekt njegovega izvajanja nasilja. Obsojenec je v obravnavanem primeru glede na opis dejanja vse tri oškodovance z resnimi grožnjami in fizičnim nasiljem spravil v nemočen položaj, v katerem so se morali ukloniti njegovemu agresivnemu ravnanju, pri čemer sta mu dva oškodovanca uspela pobegniti, medtem ko tretji oškodovanki to ni uspelo in je bila zato deležna še intezivnejšega nasilja, zaradi obsojenčevega ravnanja pa so vsi trije oškodovanci utrpeli lahke telesne poškodbe ter se močno in intenzivno prestrašili.

4. Vložnik glede na povzet opis dejanja, kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, ne more uspeti z zatrjevanjem, da v konkretnem primeru ni podan zakonski znak spravljanja v podrejen položaj oziroma da ta znak ni v zadostni meri individualiziran za vsakega oškodovanca posebej. Zavrniti je treba tudi vložnikovo stališče, da pri enkratnem dogodku ne morejo biti izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva, saj je bilo v sodni praksi že večkrat razsojeno, da lahko tudi enkraten primer nasilniškega obnašanja ustreza zakonskim znakom navedenega kaznivega dejanja, če je vsebina in intenzivnost storilčevih ravnanj takšna, da žrtev spravi v podrejen položaj, v katerem se slednja storilcu uklanja in postane objekt njegovega nasilja,² kar sta v okoliščinah obravnavane zadeve razumno prepoznali tudi sodišči prve in druge stopnje (8. točka prvostopenjske v zvezi s 7. do 11. točko drugostopenjske sodbe).

5. Vložnik skuša z zahtevo prepričati, da v konkretnem primeru ni šlo za naklepno nasilje, ki bi bilo ciljno usmerjeno zoper točno določene osebe, temveč za intenziven pijanski izpad zaradi obsojenčevih osebnostnih lastnosti in za njegovo nasilno ravnanje nasproti vsem, ki je bilo izzvano s strani okolice, vendar s temi navedbami ne uveljavlja nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je šlo pri obsojenčevih ravnanjih za ciljno izživljanje nad oškodovanci, ki ni bilo naključno (8. in 25. točka prvostopenjske sodbe), vložnikovo nestrinjanje s temi zaključki pa pomeni izključno uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Vložnik povzema tudi izpovedbe zaslišanih prič, na podlagi katerih utemeljuje, da oškodovanci niso bili spravljeni v podrejen položaj, kar ne more biti relevantno za presojo kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, temveč ponovno predstavlja uveljavljanje razloga, ki ga Vrhovno sodišče v tem postopku ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Vložnik v povezavi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, nejasen. Ta očitek je neutemeljen, saj bi bila zatrjevana kršitev podana samo, če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, sam s sabo v nasprotju ali v nasprotju z razlogi sodbe oziroma če bi bili razlogi sodbe nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, za kar v konkretni zadevi ne gre, temveč vložnik izraža zgolj nestrinjanje z vsebinsko presojo sodišč, ki se nanaša zakonski znak spravljanja v podrejen položaj. Končno mora ostati brezuspešno tudi zatrjevanje kršitve pravice do obrambe, češ da je bil obsojenec zaradi (pre)splošnih očitkov prikrajšan v možnostih za pripravo svoje obrambe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanja v konkretni zadevi ne pušča nobenega dvoma o tem, na kateri historični dogodek se nanaša in kaj se obsojencu očita, zato s tega vidika ni bilo v ničemer poseženo v obsojenčevo pravico, da se mu zagotovijo možnosti za pripravo obrambe po prvi alineji 29. člena Ustave RS.

   Glede pravne opredelitve obsojenčevih ravnanj in procesnih predpostavk za pregon

7. Zahteva za varstvo zakonitosti prepleta zatrjevanje kršitve kazenskega zakona iz 3. in 4. točke 372. člena ZKP, ko trdi, da je šlo pri obsojenčevemu ravnanju za prekršek po ZJRM-1, ki je prerasel največ v kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ali grožnje, za katero pa oškodovanci bodisi niso podali predloga za pregon bodisi so ta predlog umaknili s tem, ko so se odpovedali pričanju.

8. Povzetim stališčem ni mogoče pritrditi. V izreku pravnomočne sodbe niso opisane samo obsojenčeve resne grožnje z napadom na življenje oškodovancev, njegovo grdo ravnanje z njimi ter poškodbe na strani oškodovancev, ki ustrezajo lahkim telesnim poškodbam po 122. členu KZ-1, temveč obsojenčeva izvršitvena ravnanja zajemajo tudi pretepanje in drugačno boleče ter ponižujoče ravnanje z oškodovanci, nasilno omejevanje njihovih enakih pravic ter spravljanje v podrejen položaj, kar vse ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja nasilništva iz 296. člena KZ-1 in presega kriminalno količino kaznivih dejanj grožnje iz 135. člena KZ-1 oziroma lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1. Odnos specialnosti med kaznivimi dejanji, usmerjenimi zoper posameznega oškodovanca, narekuje, da se obsojenčeva ravnanja pravno opredelijo po specialnejši določbi (lex specialis derogat legi generali), zato sta sodišči v pravnomočni sodbi obsojenčeva ravnanja pravno pravilno opredelili kot kazniva dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Kot je zagovorniku pojasnilo že sodišče druge stopnje, kaznivo dejanje nasilništva iz 296. člena KZ-1 ni predlagalni delikt, pri katerem bi bil kazenski pregon odvisen od volje oškodovancev ter bi njihov predlog predstavljal procesno predpostavko za pregon, zato je brezpredmetno nadaljnje razpravljanje o tem, ali so oškodovanci predlog za pregon podali oziroma umaknili.

9. Vložnik si z zahtevo za varstvo zakonitosti prizadeva še za drugačno pravno opredelitev kaznivih dejanj po 296. členu KZ-1. Meni namreč, da bi moralo biti obsojenčevo ravnanje opredeljeno (kvečjemu) kot eno kaznivo dejanje nasilništva, saj je navedeno dejanje umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, zato je glede na pravno varovano dobrino jasno, da ne gre za osebno kaznivo dejanje. Dodatno oporo zastopanemu stališču vidi zagovornik v kvalifikatorni okoliščini iz drugega odstavka 296. člena KZ-1, ki je podana, če je bilo hudo ponižanih več oseb, kar po njegovem mnenju kaže, da lahko tudi temeljna oblika kaznivega dejanja nasilništva zajema oškodovanje več oseb. Nazadnje se zahteva sklicuje še na sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 27072/2015 z dne 19. 1. 2016, ki utemeljuje, da pri kaznivem dejanju nasilništva ne gre za osebno kaznivo dejanje.

10. Vrhovno sodišče vložnikove argumentacije ne more sprejeti. Zahteva za varstvo zakonitosti prvenstveno prezre, da obsojenec v obravnavani zadevi ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva v temeljni obliki, temveč je bil obsojen zaradi treh kaznivih dejanj nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, saj je vsakemu izmed oškodovancev povzročil poškodbe, ki predstavljajo lahko telesno poškodbo, zaradi česar je pri vseh treh podana kvalifikatorna okoliščina, da je drugega lahko telesno poškodoval. V tovrstnih primerih je v ospredju kazenskopravnega varstva pravna dobrina telesne celovitosti posameznika, ki se ji pridružujejo še pravne dobrine osebne varnosti, duševne celovitosti in svobode gibanja, kar vse so osebne dobrine, ki kažejo, da gre za osebno kaznivo dejanje, pri katerem storilec izvrši toliko kaznivih dejanj, kot je oškodovancev. Takšno stališče sprejema tudi pravna teorija³ in ga zgolj umeščenost kaznivega dejanja v poglavje zoper javni red in mir ne more omajati.⁴

11. Zagovornik ne prepriča s sklicevanjem na drugo kvalifikatorno okoliščino iz drugega odstavka 296. člena KZ-1, in sicer na hudo ponižanje več oseb, v primeru katerega je podano eno kaznivo dejanje. Pravnomočna sodba namreč v tej zvezi utemeljeno ugotavlja, da je kvalifikatorna okoliščina povzročitve lahke telesne poškodbe jezikovno jasno vezana na enega oškodovanca, medtem ko se hudo ponižanje izrecno nanaša na več oseb (8. točka prvostopenjske sodbe). Takšna opredelitev zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja odraža zakonodajalčevo voljo, da se storilčeva ravnanja v primeru hudega ponižanja več oseb opredelijo kot eno (kvalificirano) kaznivo dejanje, medtem ko v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe, ki predstavlja težji poseg v osebno celovitost posameznika, storilec odgovarja za toliko kaznivih dejanj, kolikor oškodovancev je lahko telesno poškodoval.

12. Pri presoji končno ne more biti relevantna niti citirana sodba Višjega sodišča v Celju, ki ne le, da nima precedenčnega učinka, temveč tudi vsebinsko ni primerljiva z obravnavano zadevo. Vsebina omenjene sodbe se nanaša na pravno opredelitev kaznivega dejanja nasilništva v temeljni obliki, medtem ko je za odločitev o zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti ključna pravna presoja dejanja nasilništva, pri katerem storilec več oškodovancev lahko telesno poškoduje.

    Glede razlogov pravnomočne sodbe

13. Vložnik na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Vrhovno sodišče je zatrjevane kršitve v tem delu glede na načelo dispozitivnosti preizkusilo samo v delih, kjer zagovornik določno pojasni, kateri razlogi v pravnomočni sodbi manjkajo oziroma so nejasni, saj v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti kršitev zakona ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

14. Prvi očitek, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata nobenih razlogov glede pravne opredelitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj oziroma da navedeni razlogi niso dovolj konkretni, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je glede uporabe kazenskega zakona obrazloženo izreklo v 8. točki sodbe, medtem ko je sodišče druge stopnje razloge glede pravne opredelitve obdolžencu očitanih dejanj navedlo v 13., 15. in 16. točki sodbe. Pravnomočna sodba v izpostavljenih delih odgovarja na vse bistvene argumente obrambe, zato v tem delu ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe.

15. Vložnik problematizira tudi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, ki naj bi samo pritrjevala sodbi sodišča prve stopnje in naj ne bi imela nobenih lastnih razlogov. Posebej trdi še, da sodišče druge stopnje pri navedbi, da obsojenčeva ravnanja vsebujejo specifično obliko izvajanja nasilja, ne opredeli, v čem naj bi bila ta specifika. Vrhovno sodišče ta izvajanja zavrača, saj je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi⁵ procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim iz razloga smotrnosti. Tako ni treba, da sodišče druge stopnje ponavlja vse argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja, temveč standardu obrazloženosti zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z navedbami strank seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Prav tako ni treba, da sodišče druge stopnje odgovarja na vsako pritožbeno navedbo strank, temveč zadošča, da se opredeli do njihovih bistvenih navedb. Tem zahtevam razlogi sodbe sodišča druge stopnje v konkretnem primeru zadostijo, pri čemer se drugostopenjska obrazložitev tudi v delu, ki v obsojenčevih ravnanjih prepoznava specifično obliko nasilja (9. točka obrazložitve), tako tesno povezuje s predhodno opredelitvijo njegovih konkretnih ravnanj (8. točka obrazložitve), da s svojimi razlogi po vsebini dovolj jasno odgovarja na pritožbene navedbe glede spravljanja oškodovancev v podrejen položaj.

    Glede pravice do obrambe v zvezi z vpogledom v spis

16. Zadnji sklop vložnikovih navedb je namenjen utemeljevanju kršitve obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ker naj sodišče obsojencu med postopkom in po pravnomočnosti sodbe ne bi omogočilo vpogleda v sodni spis, s čimer naj bi mu odvzelo možnosti za pripravo obrambe. Vložnik vidi v tem kršitev obsojenčevih ustavnih jamstev, ki sama po sebi narekuje razveljavitev pravnomočne sodbe.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zatrjevanje te kršitve, kolikor se nanaša na postopek pred pravnomočnostjo sodbe, materialno neizčrpano in zato ne more biti predmet preizkusa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik in obsojenec v postopku s pritožbo nista zatrjevala, da obsojencu v kazenskem postopku pred pravnomočnostjo sodbe ni bil omogočen vpogled v spis, čeprav za zatrjevanje kršitve pravice do obrambe v tem delu ni bilo nobenih ovir, zato se nanjo v postopku z zahtevo ne moreta sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

18. S preostalimi navedbami, ki se nanašajo na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe v postopku po pravnomočnosti sodbe v okviru priprav zahteve za varstvo zakonitosti, pa zagovornik ne more uspeti. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je Okrajno sodišče v Novem mestu po obsojenčevi prošnji za pridobitev kopij listin celoten kazenski spis posredovalo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, na območju katerega je obsojenec tedaj prestajal zaporno kazen, ter ga obvestilo, da lahko v roku enega meseca opravi vpogled v spis in zaprosi za želene fotokopije listin. Pri tem mu je ponudilo tudi možnost za podaljšanje roka, če v danem času ne bi uspel opraviti želenega vpogleda, vendar se obsojenec na sodna pisanja ni odzval. Obsojenec danih možnosti za vpogled v spis ni izkoristil in sodišču prve stopnje tudi ni sporočil, da privedba iz zavoda za prestajanje kazni zapora na Okrajno sodišče v Ljubljani ne bi bila mogoča, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da mu vpogleda v spis oziroma kopij listin ni zagotovilo na drugačen način. Opisana procesna situacija kaže, da se je obsojenec v obravnavanem primeru s tem, ko se ni odzval na ponujene možnosti za vpogled v spis, odpovedal jamstvom iz prve alineje 29. člena Ustave RS, zato Vrhovno sodišče ne more sprejeti vložnikovih trditev, da so mu bile v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti prekršene možnosti za pripravo obrambe.

1. Ker zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave RS niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi v nasprotju z drugim in petim odstavkom 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

2. Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe.

3. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 57293/2010-60 z dne 21. 3. 2013, I Ips 3280/2014 z dne 11. 1. 2018, I Ips 55320/2018 z dne 4. 9. 2025 in druge.
² Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020, zlasti 6. in 7. točka obrazložitve.
³ K. Filipčič: Komentar k 296. členu KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, posodobljena izdaja (ur. D. Korošec, K. Filipčič, H. Devetak), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 448 in 460.
⁴ V sodni praksi tudi sicer umeščenost kaznivega dejanja v določeno poglavje KZ-1 ni odločilna pri presoji, ali gre za osebno kaznivo dejanje. Tako denimo kaznivo dejanje ropa, ki je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, šteje za osebno kaznivo dejanje (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 26732/2021 z dne 21. 4. 2022).
⁵ Prim. na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge. Glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019 (tč. 14. obrazložitve), Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 (tč. 21 obrazložitve) in Up-391/14-12 z dne 16. 6. 2016 (tč. 5 obrazložitve) s stališčem, da je zahteva po obrazloženosti instančnih odločb v primeru, kadar instančno sodišče pritrdi naziranju nižjih sodišč, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb.