VDSS Sodba Pdp 10/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2025 nezakonita in da tožnici delovno razmerje dne 21. 2. 2025 ni prenehalo in še traja. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo za čas, ko ni delala, torej od 21. 2. 2025 dalje, prijaviti v socialna zavarovanja in urediti vpis delovne dobe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter ji obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.277,72 EUR mesečno in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.042,40 EUR in da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka.

Toženka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so bili jutranji nakupi del tolerirane prakse. Trdi, da iz zaslišanj tožnice in prič A.A., B.B. in C.C. izhaja, da so bile zaposlene seznanjene z absolutno prepovedjo obračunavanja lastnih nakupov. Poudarja, da nobena od prič ni podala konkretnih navedb o tem, kdo naj bi dovolil odstop od teh pravil. Takratna poslovodja D.D. je izpovedala, da s takšnimi praksami ni bila seznanjena. Prav tako tožnica ni izkazala, da bi imela kakršnokoli dopustno podlago za odstop od pravil. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo pojem lastnega nakupa. Izpovedi prič C.C. in B.B. sta neverodostojni. Priče C.C., A.A., B.B. in tožnica niso izpovedovale skladno. Iz izpovedi priče E.E. pa izhaja, da ji niso bile poznane prakse jutranjih nakupov. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala takratna poslovodja ob neposredni zaznavi kršitve nemudoma reagirati in tožnico opozoriti na kršitev, je napačen. Meni, da je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da kršitvi nista bili tako hudi in da je bila sankcija za kršitvi prestroga. Tožnica je namreč kršila dve ključni pravili delodajalca, pri čemer je kršitev ponavljala. Poudarja, da ima delodajalec pravico, da presodi katera sankcija je primerna, ne glede na interna pravila. Zmoten je tudi zaključek, da ugotovljene kršitve niso v ničemer ogrožale namena kršenih internih pravil. Meni, da so protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni pojasnila, zakaj ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sklicuje se na sodno prakso VSRS VIII Ips 8/2019, VSRS VIII Ips 129/2017 in VDSS Pdp 250/2019. Nadalje navaja, da tožnica svojih kršitev ni obžalovala in jih je predstavljala zgolj kot neškodljive prakse. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo ključne okoliščine spornih dogodkov in brez opredelitve do njenih bistvenih trditev in dokaznih predlogov sprejelo odločitev. Glede reintegracije pa navaja, da se je odnos med strankama porušil zaradi očitanih kršitev. Zatrjuje, da je tožnica med postopkom lagala, da išče zaposlitev; tudi zato ji več ne more zaupati. Sodišču prve stopnje še očita, da ni presojalo ključnih trditev o izgubi zaupanja.

Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično za reintegracijo in reparacijo, ker niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je tožnica sicer res storila v izredni odpovedi očitani kršitvi z dne 6. 12. 2024 in 24. 1. 2025 (ko je sama sebi obračunala izdelke toženke na svoji blagajni v času svoje malice), vendar pa narava in teža teh kršitev ter okoliščine, v katerih sta bili kršitvi storjeni, niso bile take, da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo delovnopravno sankcijo. Pritožbeno sodišče se s tem strinja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kakšna praksa glede jutranjih nakupov malice je obstajala pri tožnici in njenih sodelavkah (ena je dala denar, druga je plačala, oziroma niti ni bilo pomembno, katera je dala denar, če je bila ob poračunu prisotna vsaj še ena sodelavka), saj tako izhaja iz skladnih izpovedi tožnice in prič A.A., B.B. in C.C.. Takratna poslovodja D.D. se je te prakse očitno zavedala, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju. Res je, da so bile tožnica ter priče A.A., B.B. in C.C.seznanjene s pravili toženke o prepovedi lastnih nakupov in opravljanja dela med malico. Vendar pa je med njimi glede jutranjih nakupov obstajala praksa, ki je ta pravila deloma obhajala, toženka pa tega ni preprečila niti kršiteljic ni opozorila na kršenje pravil, kot bi bila dolžna storiti v skladu z njenim internim aktom Kršitve delovnih obveznosti v prodaji z dne 5. 4. 2024. Drži, da tožnica in navedene priče niso izpovedale, da bi jim D.D. izrecno dovolila odstop od pravil, vendar to še ne pomeni, da jih na kršitve ni bila dolžna opozarjati. Iz trajne okrožnice z dne 10. 10. 2022 med drugim izhaja, da je za nakup osebja vedno potreben podpis poslovodje, pri čemer je D.D. sama izpovedala, da se tega pravila zaposleni niso vedno držali. Iz tega izhaja, da je odstopanja vsaj deloma dopuščala in se je obstoja teh praks tudi zavedala. Enako potrjuje tudi dejstvo, da tožnice dne 24. 1. 2024 ni opozorila na kršitev, čeprav jo je pri kršitvi neposredno zaznala. Seznanjenosti D.D. z jutranjo prakso ne omaje niti izpoved priče F.F., ki v poslovalnici ni bila dovolj pogosto prisotna, niti izpoved E.E., ki je izpovedala, da so se pravila večinoma spoštovala, kar pomeni, da niso bila spoštovana absolutno. Za odločitev ni pravno pomembno, da tožnica ni izkazala dopustne podlage za odstop od toženkinih pravil. Tožnica je namreč kršitvi z dne 6. 12. 2024 in 24. 1. 2025 priznala. Sporno je ostalo le, ali ti kršitvi utemeljujeta tako strogo delovnopravno sankcijo, kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da si sodišče prve stopnje pojem lastnega nakupa razlaga napačno, pri čemer za presojo niti ni tako bistveno, ali je pri kršitvi dne 24. 1. 2024 denar za nakup malice zagotovila C.C. ali pa je šlo za denarna sredstva tožnice. Ključno je, da je tožnica kršila pravila toženke že s tem, ko je nakup zaračunala v času, ko je bila že evidentirana za malico, česar pa ne bi smela storiti, kar je ob zaslišanju tudi sama potrdila. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da glede na izpoved tožnice in skladno izpoved C.C. ni šlo za lasten nakup. C.C. je tožnici na poti iz socialnih prostorov proti blagajni dala denar za rogljičke, ta denar pa je tožnica nato pospravila v blagajno. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tako pravilno presodilo, da ni šlo za lastni nakup, saj je kupnino tožnici izročila C.C..

Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi in tudi glede že obrazložene prakse jutranjih nakupov tožnice in njenih sodelavk je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). A kot rečeno, vse to niti ni tako odločilno, zato tudi niso bistvene obširne pritožbene navedbe s tem v zvezi, saj je tožnica kljub tej praksi, ki jo je ustvarila skupaj s sodelavkami, nedvomno kršila toženkina navodila, da zaposleni v prodaji ne sme poračunati denarja za lastne nakupe (prepoved se razteza celo na nakupe sorodnikov in osebe, ki so s prodajalci v bližnjem razmerju) in opravljati dela med malico, kar med strankama niti ni bilo sporno.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje iz ugotovitev glede obstoja jutranjih praks izpeljalo napačen materialnopravni sklep, da kršitve niso bile tako hude oziroma pomembne. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kršitve niso bile tako hude, da bi opravičevale izredno odpoved. To svojo odločitev pa je pravilno oprlo na bistveno več razlogov in ne samo na to, da so se v praksi dopuščale. Obrazložilo je namreč, da kršitvi nista bili tako hudi zaradi same narave in teže kršitev, dejstva, da tudi interna pravila toženke napotujejo zgolj na pisno opozorilo oziroma morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru ponavljajočih tovrstnih kršitev, sam namen internih pravil ni bil ogrožen, saj toženki ni nastala prav nobena škoda (ker je tožnica vse plačala), sama vrednost (plačanih) nakupov pa je bila neznatna (zgolj 3,00 EUR in 2,37 EUR).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene kršitve niso v ničemer ogrožale namena kršenih internih pravil toženke. Namen teh pravil, kot izhaja iz izredne odpovedi z dne 20. 2. 2025, je zagotoviti pravilno, transparentno in zakonito obračunavanje ter ravnanje z denarnimi sredstvi delodajalca v blagajni, s čimer se preprečujejo morebitne nepravilnosti, zlorabe ali netočnosti pri finančnem poslovanju. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, so bili nakupi ob obeh očitanih kršitvah plačani, pri tem pa toženki ni nastala nobena škoda, kar pomeni, da pri finančnem poslovanju toženke niso nastale nobene nepravilnosti, zlorabe ali netočnosti.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da sankcija izredne odpovedi ni prestroga, ker je tožnica kršila dve ključni pravili delodajalca, pri čemer se je kršitev ponavljala. Tožnica je (le) v dveh v odpovedi očitanih dogodkih res kršila dve pravili toženke, in sicer pravilo, da ne sme poračunati denarja za lastne nakupe in pravilo o prepovedi obračunavanja izdelkov na blagajni v času njene malice, vendar vsaka kršitev še ne opravičuje izredne odpovedi. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, tožnica ni tako hudo kršila obveznosti iz delovnega razmerja niti s tako stopnjo krivde (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), zaupanje toženke pa tudi ni moglo biti porušeno do te mere, da bi to zadoščalo za takojšnje prenehanje delovnega razmerja brez odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo okoliščine, ki so že naštete v 9. točki obrazložitve te sodbe, ter v delovnem pravu uveljavljeno načelo stopnjevitosti sankcij, skladno s katerim je izredna odpoved skrajno sredstvo, ki je opravičena samo v kolikor je kršitev taka, da po svoji teži in pomenu onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri presoji, da bi bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati (vsaj do izteka odpovednega roka), med drugim pravilno upoštevalo tudi s strani toženke tolerirano prakso jutranjih nakupov in dejstvo, da tožnica na tovrstne nepravilnosti ni bila nikoli opozorjena, kar bi ji omogočilo, da svoja ravnanja v prihodnje prilagodi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi dejstvo, da nadrejena poslovodja o drugi očitani kršitvi z dne 24. 1. 2025, ki jo je poslovodja neposredno zaznala, tožnice na kršitev ni opozorila, kaže na to, da bi bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Če bi šlo res za tako hudo kršitev, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kot poizkuša prikazati toženka, bi to logično terjalo takojšnjo reakcijo nadrejene že z namenom preprečitve ponavljanja tovrstnih ravnanj. Res ima delodajalec pravico presoditi, katera sankcija je primerna, ne glede na interna pravila, vendar mora biti takšna odločitev skladna z določili ZDR-1. V primeru izredne odpovedi morajo biti izpolnjeni pogoji, določeni v 109. in 110. členu ZDR-1, kar je sodišče prve stopnje preizkusilo in ugotovilo, da ti pogoji v danem primeru niso bili podani. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kar pa v obravnavani zadevi ni podano.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo tudi, da toženka tekom postopka na prvi stopnji ni uspela izkazati razloga za takojšnje prenehanje delovnega razmerja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. V izredni odpovedi z dne 20. 2. 2025 je sicer navajala, da je med tožnico in toženko zaupanje porušeno ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, še posebej zaradi tega, ker tožnica opravlja delo prodajalke, kjer je eno ključnih opravil delo na blagajni, vendar to sodišča prve stopnje utemeljeno ni prepričalo. Ne glede na to, da je tožnica dvakrat kršila toženkina pravila, ki se sicer posredno nanašajo na gotovinsko poslovanje, pa to tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dovolj, da bi utemeljilo izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče mora namreč skladno z navedenim členom pretehtati vse okoliščine ter interese pogodbenih strank. Ob upoštevanju vseh okoliščin, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje (narava in teža kršitve, stopnja krivde tožnice, interna pravila toženke napotujejo na pisno opozorilo oziroma redno odpoved, namen pravil ni bil ogrožen, toženki ni nastala škoda, saj je tožnica vse izdelke plačala, bagatelnost, dejstva, da je tožnica dejanje obžalovala (kar je izrecno izpovedala), čas zaposlitve tožnice, dejstvo, da je tožnica dobro opravljala svoje delo, z izjemo eno lažje kršitve, ki po vsebini ni bila povezana z očitanima kršitvama idr.), ni mogoče zaključiti, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka oziroma uporabiti primernejše delovnopravne sankcije.

Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določene zadeve iz sodne prakse, ki sicer res poudarja strogo presojo kršitev navodil delodajalca glede upravljanja z gotovino in dela z blagajno, vendar pa se te zadeve po dejanskem stanju bistveno razlikujejo od obravnavanega primera. V zadevi VSRS VIII Ips 8/2019 tako tožnik kot voznik avtobusa potnici ni izdal vozovnice (čeprav je prejel denar), kar predstavlja eno od osnovnih nalog tožnikovega delovnega mesta. V zadevi VSRS VIII Ips 129/2017 je tožnica kot bančna uslužbenka ponarejeni bankovec zamenjala za prava bankovca. V zadevi VDSS Pdp 250/2019 pa tožnica stranki ni izdala računa za plačano storitev oziroma nakup, pač pa je izbrisala kupljen artikel in izdala račun za drugačen znesek, s čimer se je ustvaril gotovinski višek. V navedenih zadevah je šlo tako za hujše kršitve delovnih obveznosti (od tiste, ki jo je storila tožnica v tej zadevi, ki ne toženki ne komu drugemu ni pustila nobenih posledic).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se navezujejo na reintegracijo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se objektivno gledano zaupanje med strankama ni moglo porušiti zaradi očitanih kršitev, saj teža in pomen kršitev nista tako velika, kot ju dojema toženka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev podrobno obrazložilo v 21. točki izpodbijane sodbe. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena več kot pet let, da do očitanih dveh kršitev ni naredila napak (razen eno lažjo vsebinsko nepovezano kršitev), imela je dober odnos s sodelavkami, svoje delo je opravljala dobro ter da se zaradi očitanih dveh kršitev, glede na njuno težo in pomen za toženko, odnos zaupanja med strankama ni mogel popolnoma porušiti do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pravilno je tudi obrazložilo, da odločitev o sodni razvezi ne more temeljiti zgolj na razlogih, zaradi katerih je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, saj bi to v konkretnem primeru pomenilo, da bi iste kršitve, za katere je sodišče štelo, da ne zadoščajo za takojšnje prenehanje delovnega razmerja, hkrati utemeljevale prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da toženka tožnici ne more zaupati, ker naj bi ta lagala, da si išče zaposlitev. Kot izhaja iz prilog spisa, je tožnica iskala zaposlitev pri treh potencialnih delodajalcih, ki pa so jo zavrnili. O tem je tudi izpovedala. Več prošenj pa, kot je izpovedala, ni poslala, saj je hotela najprej počakati, da se razreši ta zadeva, kar je razumljivo. Dejstvo, da tožnica ni aktivneje iskala zaposlitve, torej ne more biti razlog za toženkino nezaupanje in s tem za z njene strani predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbena navedba, da je odnos med tožnico in toženko vidno prežet s tožničinimi številnimi lažmi, kršitvami in prikrivanjem kršitev internih pravil toženke, pa je nekonkretizirana in tudi sicer ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka.

Končno so neutemeljene tudi tekom pritožbe smiselno očitane kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke in izvedenih dokazov. Očitek o protispisnosti (oziroma kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa ni konkretiziran, saj pritožba ne navede, kateri del konkretne listine, zapisnika ali prepisa zvočnega posnetka naj bi bil nepravilno prenesen v sodbo, zato tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti.

Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z določili Odvetniške tarife priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR.