VSLJ Sklep VII Kp 30236/2025

Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom iz razloga po 1. točki 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) - ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, v zvezi s 435. členom ZKP, zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kranju št. KR-Kt/20347/2024 z dne 25. 4. 2025 in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, v kolikor so nastali, obremenjujejo proračun ter da je skladno s prvim odstavkom 94. člena ZKP obdolženec dolžan plačati krivdno povzročene stroške, v kolikor so nastali.

Zoper sklep se je pritožila državna tožilka iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.

Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženca, A. A., odvetnica v Kranju ter predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da opis dejanja, ki se očita obdolžencu, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku v zvezi s tretjo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in da opisanega obdolženčevega ravnanja ni mogoče subsumirati pod katero od drugih zakonskih določb.

Jedro vsebinsko prepričljivega in sistematično obrazloženega sklepa je v tem, da konkretnega opisa kraja kaznivega dejanja, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja in se glasi "pred zoženim podvozom pod železniško progo" ni mogoče subsumirati pod abstraktni del opisa kaznivega dejanja tretje alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, ki se glasi "na nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred prehodi za pešce ali ob njih, kolesarskih stezah ali prehodih, prehodih ceste čez železniško progo,..." Zoženi podvoz pod železniško progo namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja prehoda ceste čez železniško progo. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je namen navedene določbe, da se tudi z grožnjo izvršitve kaznivega dejanja varuje točno določena mesta (kamor spadajo tudi nekateri prehodi), ki predstavljajo povečano tveganje za udeležence prometa in ne vsak prehod. V konkretnem primeru je šlo za zožen podvoz pod železniško progo, kar pomeni, da se na navedenem mestu cestni in železniški promet ne križata na istem nivoju in tako ne ustvarjata situacije, ki bi sama po sebi terjala prilagoditev hitrosti, kršitev česar pa bi nato rezultirala v kaznivem dejanju. Nasprotne pritožbene navedbe, da je takšna obrazložitev namena zakonske določbe sicer prepričljiva, a naj ne bi bila življenjsko logična, so neutemeljene, pri čemer ne gre spregledati, da pritožnica niti ne navede, v čem naj bi bila življenjska nelogičnost takšnega smotra določbe.

Pritožnica ne more uspeti niti z navajanjem definicije prehoda iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki prehod opisuje kot "kraj, prostor, kjer je mogoče priti z ene strani na drugo stran česa". Drži, da navedena definicija ne izključuje podvoza pod železniško progo, vendar je po zgoraj obrazloženem jasno, da navedena zakonska določba ne zahteva prilagoditve hitrosti na vsakem prehodu, temveč zgolj na mestih, ki jih opredeljuje zakonska določba: nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred prehodi za pešce ali ob njih, kolesarskih stezah ali prehodih, prehodih ceste čez železniško progo. Gre torej za prehode za pešce, kolesarske prehode in prehode ceste čez železniško progo in ne zgolj za kakršnekoli prehode. Besedna zveza "pred prehodih" pod katero je državno tožilstvo kategoriziralo zoženi podvoz pod železniško progo se mora tako nanašati na eno izmed navedenih kategorij prehodov, pri čemer je bilo že pojasnjeno, da v konkretnem primeru ne gre za prehod ceste čez železniško progo, v opisu kaznivega dejanja pa umanjka konkretizacija morebitnih drugih znakov kaznivega dejanja iz iste ali kakšne druge alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 (npr. da bi šlo za nepregleden odsek ceste ali da naj obdolženec ne bi upošteval pravil o prednosti (do česar se je poglobljeno opredelilo že sodišče prve stopnje), česar pa sicer pritožba niti ne izpodbija.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit, zato je pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).