UPRS Sodba I U 521/2025-12

Tožba se zavrne.

• Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla drugi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik 7. 3. 2025. Iz njih je razvidno, da se sklicuje na iste razloge kot v prošnji za mednarodno zaščito in v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Na vprašanje uradne osebe, kje je bil po pravnomočnosti prvega sklepa o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka z dne 26. 10. 2023 (pravnomočen je postal 22. 12. 2023), je tožnik odgovoril, da je bil do 24. 2. 2025 v zaporu. Prej ni podal drugega zahtevka, ker mu je pedagog v zaporu rekel, da tega ne more narediti, dokler ni njegov postopek v zaporu zaključen. To je storil takoj, ko je prišel v Center za tujce. V Maroko se ne želi vrniti, ker je tam njegovo življenje ogroženo, saj ga bodo tri osebe, s katerimi je imel težave, ubile. To so iste osebe, s katerimi je bil v sporu in jih je že navajal v predhodnih postopkih. Na vprašanje, ali bi še kaj dodal, je odgovoril, da je že vse povedal na osebnem razgovoru. Te osebe so ga iskale v Maroku, vendar ga niso našle.

3. Tožnikova prva prošnja za mednarodno zaščito z dne 19. 5. 2023 je bila kot očitno neutemeljena zavrnjena z odločbo z dne 24. 7. 2023, katere pravilnost in zakonitost je Upravno sodišče potrdilo s sodbo I U 1130/2023 z dne 8. 8. 2023. Dne 24. 10. 2023 je tožnik podal prvi zahtevek, v katerem je navajal iste razloge kot pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ta zahtevek je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 26. 10. 2023, sodišče pa je tožbo zoper sklep zavrnilo s sodbo I U 1590/2023, katere pravilnost je potrdilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

4. Po stališču tožene stranke tožnik svoj drugi zahtevek utemeljuje z istimi težavami, kot jih je navedel v postopku prve prošnje za mednarodno zaščito in prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. To pomeni, da se je ob podaji drugega zahtevka skliceval na razlog, ki ga je navedel že v predhodnem postopku v Republiki Sloveniji, v zvezi s tem pa ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov.

5. Glede na navedeno procesno dejansko stanje, ko ni navedel novih dejstev in okoliščin ali predlagal dokazov, ki bi mu bistveno povečale možnost za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1.

   Tožnikove trditve

6. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7. Tožnik trdi, da je zadostil zahtevam iz 64. člena ZMZ-1, saj ni mogel prej vedeti, da se bodo grožnje po maščevanju s strani določenih oseb po tolikem času še vedno nadaljevale. Šele po prestani zaporni kazni je spet stopil v stik s svojci, ki so mu povedali, da ga člani kriminalne združbe še vedno iščejo na njegovem domu, zato bi bilo njegovo življenje ogroženo. Zaveda se, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje le grožnja s strani nedržavnega subjekta. Trdi, da je že bil in bo subjekt resnih groženj, da bi ga v izvorni državi ubili in da ga varnostni organi ne bi zaščitili, saj ščitijo le premožne. Sosesko ... v ..., kjer je živel, obvladujejo kriminalne združbe, tožnik se še vedno boji, da bo nezakonito zaprt.

   Odgovor na tožbo

8. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

   Dokazni postopek

9. Dne 31. 3. 2025 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

   Presoja tožbe

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

13. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹, ² Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.³ Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II⁴, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ,⁵ pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.⁶

14. Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

15. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

16. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. V zvezi s tem pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

17. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II,⁷ sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 7. 3. 2025 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb, zato mu je bila po presoji sodišča dana možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji.

18. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
² Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).
³ Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
⁴ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
⁵ Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).
⁶ Prav tam (12. točka obrazložitve).
⁷ Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).