VSCE Sklep I Kp 30018/2026

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper zahtevano osebo iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s sedmim odstavkom 24. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) podaljšalo pripor za dva meseca, in sicer do 25. 7. 2026 do 21.56 ure.

Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper zahtevano osebo odpravi in jo izpusti na prostost, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa ugotavlja, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprto zahtevano osebo. Razloge za odločitev, da je, ob še vedno podani begosumnosti, pripor zoper njo nujen in neogibno potreben ukrep za uspešno izvedbo postopka predaje državi izdaje Evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP), je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izčrpno in prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe pa v pravilnost sprejetega zaključka ne vnašajo dvoma.

Uvodoma pritožbeno sodišče zavrača očitek o kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z delnim neupoštevanjem vsebine izjave, ki jo je zagovornik podal v odgovor na predlog za podaljšanje pripora. Ob tem, ko sicer "določen del" izjave, o katerem naj se sodišče prve stopnje ne bi izjavilo, v pritožbi niti ni opredeljen, pritožbeno sodišče glede vseh bistvenih navedb v izjavi ugotavlja nasprotno. Iz izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih okoliščin, pri tem pa ni spregledalo zagovornikovih navedb, na katere je na več mestih obrazložitve izrecno odgovorilo.

V izpodbijanem sklepu je povsem pravilno upoštevano, da se v primeru izdaje ENPP, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe ter odločbe pravosodnih organov, obstoj utemeljenega suma ne presoja samostojno. Kot izhaja iz samega ENPP, je bila zahtevana oseba s pravnomočno sodbo sodišča na Poljskem obsojena na zaporno kazen, ki še ni bila v celoti izvršena, sodišče prve stopnje pa v zakonitost ravnanja državnih organov Poljske utemeljeno ne dvomi. Ob tem, ko sta kazen zapora, ki jo mora zahtevana oseba prestati, ter sodba (vključno z opisi kaznivih dejanj), s katero je bila kazen izrečena, na predpisanem obrazcu ENPP določno navedeni, si pritožnik neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje pridobilo sodbo ter opravilo poizvedbe o načinih vročanja ter drugih postopanjih poljskega sodišča.

Zagovornik v pritožbi izpodbija obstoj ugotovljene begosumnosti ter razlogom izpodbijanega sklepa nasprotuje predvsem s povzemanjem zagovora zahtevane osebe. S tem ne more računati na uspeh, saj je sodišče prve stopnje obstoj pripornega razloga zadostno utemeljilo ter se argumentirano opredelilo do navedb, ki jih je pritožnik podal že v izjavi zoper predlog za podaljšanje pripora. Iz razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkom o podani begosumnosti izhaja, da je zahtevana oseba tujec, državljan Republike Poljske, ki v Republiki Sloveniji (RS) nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega prebivališča, tukaj pa tudi nima družine, sorodnikov, znancev, premoženja ali zaposlitve. Na RS, kjer naj bi se v vlogi turističnega vodiča nahajal zgolj kratek čas, ga tako ne veže nobena navezna okoliščina. Zahtevana oseba sicer prebiva na Poljskem, kjer nima prijavljenega stalnega prebivališča, ima pa prijavljeno začasno prebivališče, o katerem (po izpustu iz zapora) sodišča na Poljskem ni obvestila. Po lastnih navedbah se na območju države odrediteljice nahaja predvsem v času izven turistične sezone, sicer pa obiskuje različne države, kar izkazuje njeno mobilnost. Vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča omogoča utemeljeno sklepanje o težji dosegljivosti zahtevane osebe.

Sodišče prve stopnje je razumno zaključilo, da se je zahtevana oseba prestajanju zaporne kazni v preostalem trajanju dveh let, enajstih mesecev in treh dni doslej očitno uspešno izmikala. Vedela je namreč, da kazenski postopek, v katerem ji je (po opravljenem sojenju v njeni navzočnosti) že bila izrečena daljša zaporna kazen, še ni končan, saj kazni še ni v celoti prestala, pa je kljub temu sporočanje spremembe prebivališča sodišču štela kot nepomembno ter, glede na njen zagovor, "skušala zaživeti novo življenje". Navedbe zagovornika, da bi se zahtevana oseba pozivu za prestajanje kazni "gotovo odzval, če bi bil o njem seznanjen", ob tem ostajajo na ravni neosnovanih pritožbenih zatrjevanj, ki sprejetega zaključka o obstoju nevarnosti pobega in izmikanju organom pregona ne morejo omajati. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pri zahtevani osebi še vedno obstoji realna in konkretna nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost z namenom izognitvi izvršitve zaporne kazni zapustila našo državo in postala nedosegljiva organom pregona, s tem pa onemogočila izvršitev postopka predaje.

Glede na razloge, navedene v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper zahtevano osebo še vedno neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep. V primeru izpustitve na prostost bi ta namreč lahko zopet postala nedosegljiva, s čimer bi onemogočila izvedbo postopka predaje državi odreditve ENPP, hkrati pa izvršitev preostale izrečene kazni zapora. Upoštevaje v izpodbijanem sklepu izčrpno navedene razloge, preprečitve begosumnosti ni mogoče doseči z nobenim milejšim ukrepom, pritožbeno sodišče pa prav tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi zahtevana oseba (ob izpustitvi na prostost) "zagotovo ostala v RS". Gre za pavšalno in subjektivno oceno zagovornika, ki, tako kot pri zaključku, da se bo zahtevana oseba na prestajanje zaporne kazni po prejemu sodnega pisanja javila sama, povsem zanemari njeno dosedanje ravnanje. S pojasnilom o poteku postopka izročitve je sodišče prve stopnje nazadnje razumno utemeljilo čas podaljšanja pripora, ki se ob hkratnem upoštevanju časovne omejitve obravnavanega ukrepa izkaže tudi kot časovno sorazmeren ukrep.

Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika zahtevane osebe niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).