VSRS Sodba II Ips 60/2025

1. Reviziji se ugodi, in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 420,75 EUR, v roku trideset dni od prejema sodbe, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 733,88 EUR, v roku trideset dni od prejema sodbe, pod izvršbo.

1. Tožnika sta vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitve lastninske pravice na parc. št. 682/2 k. o. ... (ID ...). Navajata, da sta po predhodnem ogledu s kupoprodajno pogodbo s 14. 9. 1977 kupila kmetijo od A. A. in B. A.. Ves čas sta bila prepričana, da je predmet nakupa tudi navedena parcela, ki je skupaj z drugimi parcelami v naravi tvorila enoten travnik, ki so mu po domače rekli C. Od nakupa dalje jima nihče ni rekel, da travnik ni njun, ali jima branil posest na kakršenkoli način; že zdavnaj je minil tudi čas potreben za priposestvovanje. Na podlagi dvajsetletne priposestvovalne dobe in dobre vere sta postala lastnika.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da sta tožnika solastnika sporne parcele vsak do 1/2 in tožencu naložilo povrnitev njunih stroškov pravdnega postopka. Priposestvovalna doba je v skladu s pravili Občega državljanskega zakonika (ODZ) pričela teči leta 1977, tožnika pa sta nepremičnino v skladu s pravili Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) priposestvovala leta 1997. Bila sta dobroverna posestnika in po poteku dvajsetletne dobe je prišlo do izrednega priposestvovanja.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnikov zavrnilo in tožnikoma naložilo plačilo stroškov toženca. Sprejelo je zaključke prvostopenjskega sodišča glede nemotene dvajsetletne posesti, ni pa sledilo stališču, da je bila njuna posest dobroverna. Poudarilo je, da mora biti posestnik v opravičljivi zmoti glede lastništva stvari. Toženec je dokazal, da A., od katerih sta toženika kupovala travnik, nista bila vpisana v zemljiško knjigo, sporna parcela ni bila predmet pogodbe in tožnika se v zemljiško knjigo nista vpisala kot lastnika sporne parcele. Dokazno breme glede dobre vere je toženec s tem prevalil na tožnika. Ta ob pridobitvi posesti sporne parcele nista ravnala z običajno skrbnostjo, saj bi morala preveriti dejanski predmet pogodbe zlasti, ker sporna parcela ni bila zanemarljive velikosti, saj je obsegala 4.475 m2. Od povprečno skrbne stranke se pri prometu z nepremičninami pričakuje, da bo preverila, ali parcelne številke v pogodbi ustrezajo nepremičninam v naravi, dolžnost posestnika pa je, da preveri dejansko lastninsko stanje parcele v času pridobitve, da bi zadostil standardu običajne skrbnosti, ki se zahteva za dobroverno posest.

1. Revizija tožnikov je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 167/2025 z dne 16. 7. 2025 glede vprašanja: ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje glede neobstoja dobroverne posesti tožnikov.

1. Revidenta uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbo višjega sodišča ter vrne zadevo v novo sojenje temu sodišču, vse s stroškovno posledico.

2. Ne strinjata se z oceno sodišča druge stopnje, da nista bila dobroverna posestnika. Materialnopravna presoja sodišča druge stopnje je napačna, saj je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, glede dobre vere pri priposestvovanju ob upoštevanju zgodovinske in socialne obravnave, ko kupec ob izročitvi zemljišča upravičeno sklepa, da pridobiva celoto, ki jo je prodajalec pokazal in izročil v posest, ter ko posest poteka neprekinjeno in nemoteno več desetletij brez nasprotovanja lastnika. Sklicujeta se na ureditev v času pridobitve posesti v ODZ, od uveljavitve ZTLR pa v 72. členu v povezavi s četrtim odstavkom 28. člena zakona, ki določa, da je posestnik dobroveren, če ne ve in ne more vedeti, da mu stvar ne pripada. Sklicujeta se tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča in primeroma navajata odločbe II Ips 49/2021, II Ips 206/2004, II Ips 723/2006, II DoR 107/2011, pa tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 341/2023, II Cp 1175/2022, I Cp 3074/2013, ki je enotna v tem, da se dobra vera presoja po objektivnem kriteriju skrbnosti povprečnega posestnika, v enakih okoliščinah, pri čemer se okoliščine pridobitve posesti presojajo celovito. Izročitev nepremičnine na podlagi pravnega posla z zagotovili prodajalca lahko utemelji dobro vero tudi, če sporna parcela ni izrecno navedena v pisnem pravnem poslu. Sodišče druge stopnje pa je dobro vero izključilo le zato, ker sporna parcela ni bila navedena v kupoprodajni pogodbi in ker tožnika ob nakupu nista preverila zemljiškoknjižnega stanja in površin kupljenih parcel. S tem pa je vzpostavilo pravno domnevo slabe vere za vsakogar, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi, kar je v nasprotju tako s takrat veljavnim ODZ oziroma ZTLR, kot tudi z ustaljeno sodno prakso. Sodna praksa je jasna, da zemljiškoknjižni vpis ni absolutni pogoj za dobro vero, kadar posestnik pridobi posest z naravno izročitvijo in na podlagi pravnega posla, ob odsotnosti okoliščin, ki bi vzbujale dvom v lastništvo. Ob nakupu kmetije (v letu 1977) kot zaokrožene celote, povprečno skrben kupec ne preverja posameznih parcelnih številk, če mu prodajalec jasno pokaže obseg prodanega v naravi in ga nihče ne opozori na nasprotno. Sklicujeta se še na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 49/2021, kjer je sodišče poudarilo, da je priposestvovanje klasičen institut stvarnega prava, katerega namen je premostiti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Njegova umeščenost v pozitivno pravo mora zagotavljati ravnovesje med načelom zaupanja v zemljiško knjigo in načelom vestnosti ter poštenja (sklicujeta se na 5. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Pri presoji dobre vere pa je treba upoštevati tudi zgodovinski okvir časa sklenitve pravnega posla. Pred letom 1995 zemljiška knjiga ni bila pripoznana kot osrednja ustanova materialnega nepremičninskega prava, načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni imelo takega pomena kot danes. Leta 1977 zemljiška knjiga tudi ni bila digitalizirana, dostop do podatkov je bil omejen, vnosi pa pogosto niso odražali dejanskega stanja. Tožnika sta bila kmeta z nedokončano osnovno šolo, brez pravnega znanja in brez možnosti, da bi sama lahko preverila zemljiškoknjižno stanje. Zaupala sta prodajalcema in odvetniku D., ki ju ni opozoril na kakršnekoli težave, temveč jima je zagotovil, da bo pravno uredil prodajo, v skladu z dogovorjenim in pokazanim v naravi. Sporna parcela je bila del travnika "C", ki je bil v naravi in je še danes enoten travnik brez vidnih meja. Vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, je treba uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.

1. Toženec podaja odgovor na revizijo in predlaga, naj se revizija zavrne, vse s stroškovno posledico, njemu pa naj se priznajo stroški odgovora na revizijo ter naložijo v nerazdelno plačilo tožnikoma, s plačilom v petnajstih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

2. Pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje. Njegov oče je res prodal določen del domačije A., ni pa prodal vseh zemljišč. Tako je med drugim tudi sporna parcela ostala v lasti Č., ker so jo potrebovali za dostop do gozdnih parcel 682/1, 682/3, 679/2, vse k. o. .... Njegov oče bi si gotovo izgovoril služnost za dostop v gozd, če bi sporno zemljišče prodal A. Izpostavlja še druge pomembne okoliščine glede dobre vere tožnikov: v kupni pogodbi so izrecno navedene parc. št. nepremičnin, njihova raba, površina; predmetna nepremičnina parc. št. 682/2 k. o. ... ni bila predmet kupoprodajne pogodbe, saj v njej ni navedena; prodajalca sta dovolila, da se v pogodbi izrecno opredeljene parcele odpišejo od vložka 16 k. o. ... in se za te parcele otvori nov vložek (vl. št. 155 k. o. ...) in se pri njem vknjižita kupca kot solastnika - če bi prodajalec prodal vse nepremičnine, ni razloga, da bi se otvorila nova vl. št.; tožnika sta prejela sklep o vpisu v zemljiško knjigo, kjer so bile navedene parcelne številke nepremičnin, ki sta jih pridobila v last in posest; tožnica je izpovedala, da ob branju pogodbe ni bila pozorna, ali je ta parcela zajeta; parcela meri kar 4.475 m2 in ne gre za minimalno velikost; tožnika nista preverila, ali je parcela navedena v pogodbi in sta se zanašala na prodajalca; niso se pogovarjali o parcelnih številkah, temveč so to področje poimenovali "C"; o poimenovanju ostalih področij po domače ni bilo trditev, pa je kupna pogodba vsebovala več kot trideset parcel, "C" pa naj bi bila po trditvah tožnikov sestavljena iz štirih parcel; tožnika sta od leta 2015 prejemala subvencijo za površino 3.250 m2, parcela pa je velika 4.475 m2, kar pomeni, da nista uveljavljala subvencije za celotno površino parcele, ob tem ko se je zatrjevalo, da se je cela parcela uporabljala ves čas na enak način za košnjo trave; nobena priča ni znala pojasniti, kako velika je "C", pa so vse govorile o uporabi celotne parcele; v letu 2000 je za parcele, ki sta jih kupila, tekel postopek v zvezi z vpisom zaščitene kmetije in predmetne nepremičnine ni med parcelami po odločbi UE Krško z 11. 12. 2000, ko je bila vknjižba v zemljiško knjigo opravljena 5. 2. 2001 pod Dn št. ...; predmetna parcela predstavlja pot - začne se od glavne cesta do gozdov toženca, (parcel 682/1, 682/3, 679/2, vse k. o. ...), kot izhaja iz PISO posnetkov od leta 1997 dalje. Toženec, kot tudi oba D. in E., so po tej poti dostopali do gozdnih parcel. Zato sta tudi tožnika ob nakupu morala videti pot in vedeti kam vodi oziroma se vsaj vprašati, čemu je namenjena, saj za potrebe kupljenih travnikov ni bila potrebna. Obstajala je zemljiška knjiga in je zato revizijsko zatrjevanje tožnikov, da leta 1977 še ni bilo vzpostavljenih javnih evidenc, da bi lahko vsak doma preveril podatke, neutemeljeno. Predmetno dejansko stanje je drugačno kot v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 49/2021, na katero se tožnika sklicujeta. Tudi v ostalih zadevah, na katere se še sklicujeta, ne gre za enako dejansko stanje. V obravnavani zadevi več okoliščin jasno kaže na to, da tožnika nista bila v dobri veri in nista ravnala s potrebno skrbnostjo.

1. Revizija je utemeljena.

1. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s 370. členom ZPP vezano in ki so v okviru meja dopuščenega revizijskega vprašanja, so naslednje:

• tožnika sta v letu 1977 kupila nepremičnine od prodajalcev A. A. in B. A., pri čemer sporna parcela ni bila zapisana v pogodbi;

• prodajalca sta tožnikoma ob prodaji kot del travnika "C" pokazala tudi sporno parcelo, tedaj last toženca;

• nepremičnine so bile v pogodbi opredeljene tudi s kvadraturo, sporna parcela pa meri 4.475 m2;

• tožnica je izpovedala, da je prebrala pogodbo, da ne ve, če je bila sporna parcela vpisana, da ni bila pozorna;

• prodajalca sta pred prodajo sporno parcelo nemoteno obdelovala;

• sporno parcelo sta nato ves čas priposestvovalne dobe v sklopu celotnega travnika "C" obdelovala in uporabljala le tožnika, čemur ni nihče nasprotoval;

• tožnika sta imela sporno parcelo ves čas v posesti od leta 1977, tako da je priposestvovalna doba potekla v letu 1997.

1. Dopuščeno revizijsko vprašanje se osredinja na pravno presojo o tem, kakšen standard je potreben za ugotovitev o dobrovernosti priposestvovalca v primeru zunajknjižnega priposestvovanja. Kolikor se odgovor na revizijo sklicuje na dejanske okoliščine, ki niso bile ugotovljene v sodbah sodišča prve in druge stopnje - da se je za vse kupljene parcele, tudi za predmetno, otvoril nov zemljiškoknjižni vložek, da naj bi jo za dostop do gozda v času priposestvovalne dobe uporabljali tudi drugi, da naj toženca zanjo ne bi plačevala subvencij, pa toženec nedovoljeno izpodbija dejansko stanje (drugi odstavek 370. člena ZPP). Zato na te trditve iz odgovora na revizijo Vrhovno sodišče ni odgovarjalo.

2. Zakonodajni okvir za presojo priposestvovanja v konkretnem primeru se časovno veže na določbe ODZ in nato od 1.9.1980 dalje do leta 1997 še na določbe ZTLR. Predmet presoje je zunajknjižno priposestvovanje. Po pravnih pravilih ODZ (paragrafi od 1452 do 1477) je bila za tovrstno priposestvovanje potrebna pristna posest (ni bila pridobljena s s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja), in poštena oz. dobroverna posest (upravičeno prepričanje priposestvovalca, da je stvar njegova oz. da ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova), ki je trajala 20 let. V skladu s četrtim odstavkom 28. člena ZTLR je bilo lastninsko pravico prav tako mogoče pridobiti na podlagi dvajsetletne dobroverne posesti. ZTLR je kot dobroverno posest prav tako upošteval tisto posest, ko posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Nedobrovernost mora dokazati stranka, ki jo zatrjuje. Za presojo je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je posestnik nastopil posest. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi to moral vedeti.¹

3. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je bilo zavzeto stališče, da je priposestvovanje klasičen institut stvarnega prava, ki naj premosti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Njegova umeščenost v pozitivno pravo mora biti takšna, da je zagotovljeno ustrezno ravnovesje tako med specialnimi načeli zemljiškoknjižnega prava, kot med splošnimi civilnopravnimi načeli stvarnega in obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja - 5. člen OZ). Zagotovljeno mora biti varstvo poštenih tretjih oseb (prek načela zaupanja v zemljiško knjigo - 10. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), hkrati pa mora sama ustanova pridobitve lastninske pravice temeljiti tudi na pravnih vrednotah in ne predstavljati zgolj pretvorbe dejanskega v pravno. Zato so bile v vsem zgodovinskem razvoju upoštevane tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni, kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Ravnanje priposestvovalcev je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnosti ter vestnosti in poštenja). Presoja ravnanj je pogosto tudi soodvisna in se logično nazadnje izkristalizira prek materialnopravne presoje dobre vere - ki je nujen pogoj za priposestvovanje v sodobnem pravu. Presoja skrbnosti ravnanja ter presoja, ali je bilo neko ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja, pa se skozi čas - glede na družbene razmere - spreminja. Ta sprememba je še posebej očitna, če primerjamo čas pred in po uveljavitvi ključnih pravnih aktov s tega področja - to so Ustava RS, Zakon o zemljiški knjigi in SPZ.² Tedaj zemljiška knjiga ni bila pripoznana kot takšna ustanova materialnega nepremičninskega prava, kot velja danes; načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni imelo pomena, kot ga ima od leta 1995 dalje.³

4. Primerjati je torej treba na eni strani vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega pridobitelja posesti pri sklepanju pogodbe in tudi pri nadaljnji uporabi oziroma posesti. Po drugi strani pa je treba vsebino in obseg te skrbnosti uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj, na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudili dvom o pripadnosti stvari.⁴ Posestnik mora z običajno skrbnostjo oceniti okoliščine in imeti opravičljivo prepričanje, da mu stvar pripada kot lastniku. Njegovo celotno ravnanje mora izkazovati vestno ravnanje, skladno s standardom običajno skrbnega posameznika. Ker se dobra vera domneva, mora nasprotna stranka to domnevo ovreči. Na ta pravna izhodišča se sicer abstraktno pravilno sklicuje sodišče druge stopnje. Nadalje tudi pravilno ugotavlja, da je pri ocenjevanju pravnega standarda običajne skrbnosti, ki se zahteva od dobrovernega posestnika, posebej izpostavljeno temeljno načelo stvarnega prava - načelo publicitete vpisov, ki je tesno povezano z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. To načelo vzpostavlja domnevo, da so vpisane pravice in pravna dejstva znana vsem udeležencem v pravnem prometu. Tako le izjemne okoliščine opravičujejo zmotno prepričanje posestnika, da je lastnik nepremičnine. Še strožji standard presoje pa je potreben v primerih, ko priposestvovalčevo dobroverno prepričanje o lastništvu temelji na pridobitvi posesti od osebe, ki ni zemljiškoknjižni lastnik, kot je to v konkretnem primeru. Takšni primeri se ocenjujejo na podlagi ožjega in bolj izjemnega sklopa okoliščin.⁵ V takih primerih mora biti torej sodišče še posebej previdno pri ocenjevanju, ali je bilo posestnikovo prepričanje o njegovem lastništvu nepremičnine opravičljivo.

   Presoja konkretnega primera

5. Vendar pa sodišče druge stopnje navedenih pravnih izhodišč ni ustrezno upoštevalo glede na ugotovljene okoliščine. Te se ne prilegajo pravni oceni sodišča druge stopnje, ki je ugotovilo neopravičljivost zmote oziroma nedobrovernost tožnikov. Sporna parcela res ni bila zapisana v kupni pogodbi med tožnikoma in prodajalcema ter ta nista bila zemljiškoknjižna lastnika sporne parcele. Ugotovljeno je bilo tudi, da so v kupni pogodbi in kasneje v zemljiškoknjižnem sklepu izrecno navedene parcelne številke nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, da je navedena tudi raba in površine parcel, in da so bile v sklepu o vpisu v zemljiško knjigo navedene parcele, pri čemer med njimi ni bilo sporne. Tem okoliščinam, ki glede na do sedaj povedano predstavljajo izhodišče za pridobitev lastninske pravice - ne na podlagi pravnega posla - temveč na podlagi druge podlage za pridobitev lastninske pravice - zunajknjižnega priposestvovanja, pa nameni sodišče druge stopnje preveliko težo. Ne uravnovesi jih vrednotno v potrebni meri z drugimi ugotovljenimi okoliščinami. V korist tožnikov namreč pretehtajo ugotovljene okoliščine, na katere se sklicujeta tožnika tudi v reviziji, tako tiste ob samem sklepanju pogodbe kot tudi tiste v času teka priposestvovalne dobe. Te so, da sta jima prodajalca ob prodaji na kraju samem pokazala celoten travnik "C" (katerega del je sporna parcela), da se ob sklenitvi pogodbe niso pogovarjali o parcelnih številkah temveč o celotnem travniku, za sporno parcelo pa sta tožnika po sklenitvi pogodbe prejemala tudi subvencijo, in kar je še bolj pomembno, toženec jima posesti ni branil, temveč prav nasprotno, tožnika sta celotno priposestvovalno dobo uporabljala sporno parcelo izključno in nemoteno, torej brez nasprotovanj lastnika ali kogarkoli tretjega. To pa pomeni, da sta bila lahko ves čas priposestvovalne dobe v dobri veri, da sta na podlagi kupne pogodbe kupila tudi sporno parcelo oziroma jo pridobila v last in posest. Pogodbeni zapis in posledični zemljiškoknjižni vpis več parcel sam po sebi ni mogel vzbuditi dvoma, da tudi sporna parcela, čeprav večje površine, ne spada v sklop širokega območja - travnika z lokalnim poimenovanjem "C", ki sta jima ga v naravi pokazala prodajalca kot predmet pogodbe. Prav naprotno, dopuščal je pravni zaključek, kakršen izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, da tožnika nista bila neskrbna (in s tem nedobroverna) pri sklepanju pogodbe o tem, kakšen je pogodbeni obseg kupljenih nepremičnin. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje ob sklepanju pogodbe in nato tudi ves čas priposestvovalne dobe ni bilo podanih okoliščin, ki bi pri tožnikih omajale prepričanje, da sta sporno parcelo kupila in od njih terjale posebno raziskovalno dolžnost v smeri ugotavljanja pravega lastninskega stanja. Konkretnega dodatnega dolžnostnega ravnanja, ki bi lahko tožnikoma kot laikoma, zasejala navedeni dvom, tudi sodišče druge stopnje ne ugotavlja (pavšalno navaja, da bi tožnika morala preveriti dejanski predmet pogodbe oziroma dejansko lastninsko stanje), prav tako jih ne omenja niti toženec. Zato ne pretehta dejstvo, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, da je tožnica izpovedala, da je prebrala pogodbo, da pa ne ve, če je bila sporna parcela vpisana, da ni bila pozorna. Glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je treba še upoštevati, da v času sklenitve pogodbe in teka priposestvovalne dobe pomen zemljiške knjige ni bil takšen kot kasneje po letu 1997, ko se je ta že iztekla. Okoliščine, na katere se toženec sklicuje v odgovoru na revizijo v zvezi s postopkom določitve zaščitene kmetije, ko se je v postopku s strani upravnega organa ugotovilo lastninsko stanje sporne parcele, so nastale že po preteku priposestvovalne dobe in zato pravno niso pomembne.

6. Opisana nemotena in izključna uporaba tožnikov sporne parcele, in na drugi strani nenasprotovanje ne le prodajalcev temveč tudi samega lastnika (njegova pasivnost) in tretjih oseb njuni uporabi na drugi strani, torej omogočajo zaključek o obstoju v sodni praksi dopuščenih izjemnih okoliščin, ki dopuščajo pridobitev lastninske pravice na podlagi zunajknjižnega priposestvovanja. Drugačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje o izpodbiti dobrovernosti tožnikov je prestrogo. Nepravilno se zavzema za pravni zaključek, da na podlagi zunajknjižnega priposestvovanja v primerih, ko v pogodbi nepremičnina oziroma parcela ni navedena, zemljiškoknjižni lastnik pa je tretja oseba, ki ni stranka pogodbe, pridobitev lastninske pravice ni mogoča.

7. Revizijsko sodišče ob povedanem na dopuščeno vprašanje odgovarja, da glede na ugotovljene pravno odločilne dejanske okoliščine ni materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje glede neobstoja dobroverne posesti tožnikov, temveč je pravilna nasprotna presoja sodišča prve stopnje.

1. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

2. Ker je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, mora odločiti tudi o pritožbenih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo tudi v izreku o stroških tako, da je odločilo, da mora toženec tožnikoma povrniti njune stroške odgovora na pritožbo, pritožbene stroške pa toženec nosi sam. Sam mora nositi tudi stroške prvostopnega postopka, dočim stroškovna odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov tožnikov ostaja (prvi odstavek 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pritožbene stroške v skladu s stroškovnikom in odvetniško tarifo odmerilo na 420,75 EUR.

3. Toženec mora tožnikoma povrniti tudi njune revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tudi ti stroški so v skladu s stroškovnikom in odvetniško tarifo odmerjeni na 733,88 EUR. Natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika tožnikov.

4. Toženec je dolžan vse odmerjene stroške plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če jih v paricijskem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo moral od zamude dalje tožnikoma plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

5. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodbi VSRS II Ips 323/2026 z 5.7.2028 in sodba VSRS II Ips 49/2021 z 19. 5. 2021.
² Glej novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča - sodba II Ips 49/2021 z 19. 5. 2021. V zvezi s tem tudi v navedeni sodbi citirani sodbi II Ips 796/2008 z 9. 2. 2012 in II Ips 323/2016 s 5. 7. 2018.
³ Glej citirano sodbo II Ips 49/2021.
⁴ Primerjaj v tej smeri sklep Vrhovnega sodišča II Ips 357/2013 z 3. 11. 2015.
⁵ Sodišče druge stopnje se tu sklicuje na sodbo VS RS II Ips 622/2008 z 19. 1. 2012.