VDSS Sklep Psp 86/2026

• Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijani sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencu naloži, da tožnici začasno prizna in izplačuje vdovsko pokojnino v višini zagotovljene vdovske pokojnine (ali verjetne višine) od dneva vložitve tožbe dalje do pravnomočne odločitve.

2. Zoper takšen sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe določb ZDSS-1. Sodišče je v obrazložitvi pri tožnici sicer priznalo popolno odsotnost dohodkov po smrti moža, preživljanje izključno s pomočjo prijateljev, hudo kronično psihično in somatsko motnjo, ki zahteva stalen nadzor in pomoč ter nove medicinske izvide z dne 26. 1. 2026 in 13. 3. 2026, ki potrjujejo trajno in progresivno naravo bolezni ter popolno nezmožnost za samostojno delo in življenje. Sodišče teh okoliščin ni ustrezno pravno ovrednotilo in ni upoštevalo izjemno ranljivega položaja. Obstoji visoka verjetnost uspešnosti vložene tožbe, saj je izdal toženec odločbi ob nepopolnem dokaznem gradivu, kršitvi 8. člena ZUP in načela materialne resnice. Tožnici bo nastala zaradi nadaljnjega neizplačevanja vdovske pokojnine huda materialna stiska in dodatno poslabšanje duševnega stanja. Škoda je težko ali nemogoče popravljiva, ker živi v revščini v Bosni in Hercegovini, kjer ni upravičena do socialne pomoči. Toženec z začasnim izplačilom ne bi utrpel nobene nepovratne škode. Sodišče je preveč formalistično upoštevalo načelo socialne države (2. člen Ustave RS), pravico do pravičnega sojenja ter posebno ranljivost tožnice. V socialnih sporih začasna odredba prepreči nepopravljivo škodo pri osebah v težkem položaju. Preostali medicinski izvidi so v postopku prevajanja in overjanja in bodo predloženi, ko bodo na voljo. Slednje ne more vplivati na odločitev o začasni odredbi, saj že predloženi izvidi potrjujejo trajno, progresivno in hudo naravo njenih motenj in popolno nezmožnost za samostojno delo. Zdravstveno stanje in finančna stiska onemogočata hitrejše zagotavljanje vseh prevodov. Pritožbeno sodišče naj razveljavi izpodbijani sklep in izda začasno odredbo, s katero naloži tožencu, da začasno prizna in izplačuje vdovsko pokojnino v višini zagotovljene pokojnine od dneva vložitve tožbe do pravnomočne odločitve v zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot pravno podlago za predlagano izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je sodišče pravilno navedlo 70. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki odkazuje na 272. člen ZIZ in določa pogoje za zavarovanje nedenarne terjatve. Upnik mora verjetno izkazati obstoj terjatve in ob tem še eno od treh nadaljnjih določenih predpostavk, in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki brez izdaje začasne odredbe ne bi nastale upniku.

5. Tožnica predlaga regulacijsko začasno odredbo, s katero se (začasno) do pravnomočne odločitve o glavni stvari ureja sporno pravno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je le-ta pridržana izjemnim in nujnim primerom ter ob restriktivni presoji izpolnjenih pogojev. Pogoj reverzibilnosti je za regulacijske začasne odredbe določilo Ustavno sodišče RS (Odločba Up‑275/97 z dne 16. 7. 1998). Upoštevati je potrebno, da sodno varstvo ne more doseči svojega primera, če bi po izdaji regulacijske začasne odredbe zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa se stanja ne bi moglo povrniti v tisto pred izdajo začasne odredbe. Skladno s to zahtevo je sodišče v 7. točki obrazložitve ugotovilo, da v tej fazi postopka ni z veliko verjetnostjo izkazano, da bi bilo navkljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.

6. Tožničina utemeljitev predlagane začasne odredbe je skromna. Sklicuje se na slabo zdravstveno stanje, kar naj bi potrdili kasneje posredovani izvidi. Tožničine trditve, da je po smrti moža ostala brez dohodkov, zaradi česar je ogroženo njeno preživljanje, pa ne utemeljujejo nastanka težko nadomestljive škode, ki je pravni standard. Tožnica je sicer v pritožbenem postopku predložila overjene izvide z dne 26. 1. 2026, 13. 3. 2026 in 13. 3. 2026,¹ vendar ti izvidi v tej fazi postopka ne morejo izpodbiti pravilnosti izpodbijane odločitve sodišča. Ker je glede dejstev za obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe sodna praksa dokaj stroga, je že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe potrebno konkretno navesti vse okoliščine in dejstva in za vse navedeno predložiti dokaze.

7. Začasne odredbe morajo ostati sredstva zavarovanja in ne smejo biti take, da po svoji vsebini pomenijo že odločitev o glavni stvari. Navedeno pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom, kar ugotavlja sodišče v 6. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo iz razloga, ker tožnica ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe po 70. členu ZDSS-1 v zvezi z 272. členom ZIZ.

8. Upoštevajoč razpoložljivo listinsko dokumentacijo in naravo ter težo tožničinih zdravstvenih težav, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo slednje presojano v samem postopku o priznanju pravice do vdovske pokojnine in predstavlja odločitev o tožbenem zahtevku in o glavni stvari.

9. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------
¹ Priloge A9 do A11.