VDSS Sodba Pdp 433/2025

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna oceniti delovno uspešnost tožnice za leta 2020, 2021 in 2022. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 615,98 EUR.

Zoper sodbo se iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je sodbi VDSS Pdp 728/2010 in VSRS VIII Ips 285/2015 razumelo drugače, kot se dejansko glasita. Navaja, da nobena od teh sodb ne daje podlage za zaključek, da podaja nevtralne ocene delovne uspešnosti ni dopustna. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da razloga za tožničino odsotnost z dela ni mogoče šteti za katerega od taksativno naštetih razlogov za ocenjevanje javnih uslužbencev, ki so dlje kot šest mesecev odsotni z dela. Sodišču prve stopnje očita, da zmotno in v nasprotju z navedenimi sodnimi odločbam ter zakonskim in podzakonskim besedilom meni, da bi morala v posameznem koledarskem letu delo opravljati vsaj šest mesecev. Sodišče prve stopnje tudi za predpisane izjeme določa dodatno omejitev, ki je pravni red ne določa, in sicer, da bi morali tudi ti delavci delo opravljati vsaj določen čas, saj sicer ne morejo biti ocenjeni. Trdi, da iz sodbe VSRS VIII Ips 285/2015 izhaja, da se ocenjujejo tudi delavci, ki so bili v celotnem ocenjevalnem obdobju odsotni, in da taka ocena ni nezakonita; oceni se jih tako, da se jim pripiše nevtralna ocena dela. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba odpira vrata posredni diskriminaciji, saj neutemeljeno razlikuje med osebnimi okoliščinami, zaradi katerih delavci ne opravljajo dela. Zato meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bile izjeme, navedene v tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja raziskovanja in razvojne dejavnosti, naštete taksativno, zmotno in diskriminatorno. Meni, da bi bilo treba oceniti tudi tiste javne uslužbence, ki so delo opravljali manj kot šest mesecev iz razlogov na strani delodajalca, ne glede na to, ali so delo dejansko opravljali. V nasprotnem primeru gre za nepopravljive posledice za vse delavce, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana. Ti delavci kljub ugotovljeni nezakonitosti ne bi mogli doseči popolne reparacije.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je presojalo tožničin zahtevek, da je dolžna tožena stranka oceniti njeno delovno uspešnost za leto 2020, 2021 in 2022, ko je bila z dela odsotna (leta 2020 več kot šest mesecev, leti 2021 in 2022 pa v celoti) zaradi prejete (nezakonite) odpovedi pogodbe o zaposlitvi (delovno razmerje ji je bilo po pravnomočni sodbi vzpostavljeno za nazaj).

V vtoževanem obdobju veljaven Pravilnik o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja raziskovalne in razvojne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 86/08 in nasl. - v nadaljevanju Pravilnik) v tretjem odstavku 4. člena določa, da se pri postopku ocenjevanja ocenijo javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev; ocenijo se tudi tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve s strani delodajalca odsotni več kot šest mesecev in ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust).

Upoštevaje navedeno določilo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je bila tožnica v letu 2020 z dela odsotna več kot šest mesecev, v letih 2021 in 2022 pa dela sploh ni opravljala.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi morala biti tožnici zaradi njene odsotnosti podana nevtralna ocena (pri čemer pritožba niti ne pojasni kakšna naj bi bila ta nevtralna ocena). To iz določil navedenega Pravilnika ne izhaja. Tega ne dopušča niti sodna praksa, ki jo sodišče prve stopnje pravilno razlaga (zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem). Iz sodbe VSRS VIII Ips 285/2015, na katero se sklicuje tudi pritožba, tako izhaja, da je pravilno, da se v zvezi z oceno delovne uspešnosti upošteva zgolj obdobje, ko je bil delavec na delu in so ocene temeljile na dejanskem opravljanju dela. Iz navedene sodbe VSRS tako nikakor ne izhaja, kar trdi pritožba, da je sprejemljiva ocena delovne uspešnosti tudi v obdobju, ko delavec dela sploh ne opravlja.

Določilo tretjega odstavka 4. člena Pravilnika je jasno. Razlog tožničine odsotnosti z dela (zaradi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi) ni določen kot izjema, po kateri se ocenijo tudi tisti javni uslužbenci, ki so odsotni z dela več kot šest mesecev, za kar se neutemeljeno zavzema tožnica. Ker tožnica ne sodi med v tem določilu taksativno navedene izjeme, so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali morajo tudi ti delavci delo opravljati vsaj določen čas, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ker je bila tožnica v vtoževanem obdobju odsotna več kot šest mesecev, je tožena stranka utemeljeno ni ocenila. Glede na že navedeno in jasno določilo Pravilnika so nerazumljive in neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno dodalo omejitev k podzakonskemu besedilu, in sicer, da mora biti javni uslužbenec, razen v izrecno določenih primerih, za ocenjevanje dejansko na delu (v preteklem koledarskem letu) vsaj šest mesecev. To Pravilnik izrecno določa.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da predstavlja izpodbijana sodba posredno diskriminacijo. Tožnica namreč ne navede nobene osebne okoliščine zaradi katere naj bi bila diskriminirana (prvi in tretji odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Tožnica je bila v vtoževanem obdobju odsotna z dela, zato je tožena stranka skladno z navedenim določilom Pravilnika ni ocenila. Opustitev ocenitve tožnice temelji na objektivni okoliščini - (ne)opravljanju dela, neodvisno od osebnih okoliščin. Če javni uslužbenec dela celo leto oziroma več kot šest mesecev ne opravlja, ne more biti ocenjen (razen v že navedenih izjemah, ki jih taksativno določa Pravilnik). Prisotnost na delu in dejansko opravljanje dela je osnovni predpogoj, da se javnega uslužbenca sploh lahko oceni.

Ne glede na to, da tožnica nima ocene za leto 2020, 2021 in 2022 zato, ker dela ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke, ki ji je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in h kateri je bila nato vrnjena na delo, njen zahtevek, da ji tožena stranka za to obdobje oceni delovno uspešnost, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč mimo pogojev iz veljavnih predpisov ne more in ni dolžna oceniti.

Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo naslednje stroške pritožbenega postopka: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni.