VSLJ Sklep V Cp 930/2026

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov 508,99 EUR nadomesti z zneskom 620,99 EUR.

   V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka (glede zavrnitve stroškov nad 620,99 EUR) potrdi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 66,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v višini 5.641,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 508,99 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del iz II. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da sodišče ni odločilo o vseh stroških, določene stroške pa je napačno zavrnilo. Ni obrazložilo, zakaj ni zapisalo, da je toženka stroške dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve prvostopne odločbe, kot je to zahtevala tožnica, in s tem tožnico prikrajšalo za zakonske zamudne obresti v primeru, če toženka stroškov ne bo plačala 15 dneh od vročitve. Sodišče tožnici ni priznalo stroškov vložitve predloga za izvršbo, čeprav jih je priglasila tako v predlogu za izvršbo kot v dopolnitvi tožbe. Do povračila teh stroškov je glede na uspeh v postopku upravičena, toženka pa izvršilnim stroškom ni ugovarjala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo priglašeni strošek za nakazilo sodne takse za račun stranke v višini 20 točk po 7. točki tar. št. 43 OT¹. Plačilo sodne takse za stranko je samostojna storitev, ki s strani pooblaščenca za samo vodenje postopka ni potrebna in ti stroški niso zajeti v stroške za sestavo vlog. Da je temu tako, potrjujejo OT in ZST-1² ter določbe pravdnega in izvršilnega postopka. Ti predpisi ne določajo, da sodno takso plača pooblaščenec, nasprotno 7. točka tar. št. 43 OT izrecno določa, da se ta del tarife nanaša na plačilo taks. Sodišče se zato neutemeljeno sklicuje na VSL I Cp 669/2019, I Cpg 101/2019 in V Cpg 606/2018. Predlaga sprejem odločitve, da je toženka dolžna tožnici poleg že priznanih stroškov plačati še izvršilne stroške in stroške plačila sodne takse ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev, da mora toženka tožnici, ki je z zahtevkom v celoti uspela, povrniti njene potrebne pravdne stroške, temelji na načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena in načelu potrebnosti iz prvega odstavka 155. člena ZPP.³

6. Sodišče je toženki stroške v plačilo naložilo v roku 15 dni, pri čemer sicer res ni izrecno zapisalo, da ta rok teče od vročitve sodbe dalje, kot navaja pritožba, vendar pa to ne predstavlja očitane kršitve. Začetek teka paricijskega roka namreč določa že sam zakon, in sicer po tretjem odstavku 313. člena ZPP začne rok za izpolnitev v sodbi naložene obveznosti teči naslednji dan po vročitvi prepisa sodbe. Zakonske zamudne obresti za že priznane in s strani toženke neizpodbijane pravdne stroške so zato pričele teči prvi dan po poteku roka 15 dni od vročitve sodbe toženki in so neutemeljeni pritožbeni očitki o prikrajšanju tožnice za te obresti (vložena pritožba namreč na tek zamudnih obresti nima vpliva in zapadlosti stroškovne odločitve, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo, ne odlaga⁴).

7. Neutemeljena je tudi pritožbena graja v zvezi z zavrnitvijo priglašene nagrade za nakazilo sodne takse za tožbo v višini 20 točk. OT v 7. točki tar. št. 43, na katero se sklicuje pooblaščena odvetniška pisarna, ki je v imenu in za račun tožnice plačala sodno takso, sicer res določa nagrado v višini 20 točk za razne druge storitve (npr. nakazila izvedenin, taks in podobno) za vsako storitev. Vendar pa ob tem ni mogoče prezreti, da OT za priznanje nagrad po tar. št. 43 določa dodatni pogoj, da gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. Pojem samostojnosti pomeni, da gre za storitve, ki po vsebini niso vezane na opravljanje kakšne od storitev, ki so ovrednotene v drugih tarifnih številkah oziroma niso odvisne od dogajanja v teh zadevah.⁵ Ker je plačilo sodne takse procesna predpostavka za vložitev tožbe (105.a člen ZPP), je neločljivo povezano z opravo tega procesnega dejanja. Posledično to plačilo ne predstavlja samostojne storitve, ki bi bila posebej vrednotena, temveč storitev, ki je zajeta v že priznani nagradi za vložitev tožbe, kot je pravilno in s sklicevanjem na ustrezne judikate pojasnilo sodišče prve stopnje.

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja na dejstvo, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo stroškov postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, iz katerega izvira predmetna pravda. Glede na uspeh v postopku tudi ti stroški predstavljajo za pravdo potrebne stroške, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici, vendar ne v celotni priglašeni višini 183,80 EUR, kot izhaja iz sklepa o izvršbi z dne 29. 8. 2023. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne drži pritožbena navedba, da toženka izvršilnim stroškom ni ugovarjala, saj je z obrazloženim ugovorom nasprotovala celotnemu sklepu o izvršbi, vključno s stroškovno odločitvijo, zato je treba presoditi upravičenost vseh priglašenih izvršilnih stroškov. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici v okviru stroškov zastopanja ni mogoče priznati priglašenih stroškov izračuna dolga v višini 31,80 EUR po tar. št. 50 OT, saj je to opravilo zajeto v sestavi predloga za izvršbo (tudi sicer je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi tožničinega izpisa iz poslovne knjige in dejstvo, da bi dolg izračunavala pooblaščena odvetniška družba, niti ni izkazano). Potrebni izvršilni stroški, do povrnitve katerih je upravičena tožnica, zato obsegajo dodatnih 150 točk za sestavo predloga za izvršbo (1. točka tar. št. 31 v zvezi s tar. št. 19 OT), povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV oziroma skupaj 112 EUR (sodna taksa v višini 44 EUR pa je bila tožnici že prisojena).

9. Pritožbeno sodišče je po pojasnjenem tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijani II. točki izreka delno spremenilo tako, da je znesek stroškov 508,99 EUR nadomestilo z zneskom 620,99 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede nepriznanja stroškov nad zneskom 620,99 EUR) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji mora toženka povrniti njene pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo od zneska izpodbijanih stroškov 160,44 EUR⁶. Za sestavo pritožbe tožnici tako pripada 100 točk po 2. točki tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 OT (in ne priglašenih 375 točk), povečano za 22 % DDV, in 21,60 EUR sodne takse, skupaj 94,80 EUR. Glede na 70 % pritožbeni uspeh tožnice ji je toženka torej v roku 15 dni dolžna povrniti 66,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

¹ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/15, s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 2/15, s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Prim. VSL Sklep V Cp 178/2026 z dne 4. 2. 2026.
⁵ Prim. UPRS Sodba I U 748/2020-14 z dne 7. 12. 2021.
⁶ Tožnica je zahtevala zvišanje stroškov za 160,44 EUR (iz prisojenih 508,99 EUR na 669,43 EUR).