VSLJ Sklep II Cp 1549/2025

• Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo nasprotne udeleženke z dne 22. 11. 2019 zoper sklep o prekinitvi z dne 20. 3. 2017 štelo za umaknjeno (I. točka izreka), postopek je v delu, ki se nanaša na predlog nasprotne udeleženke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 12. 8. 2023, ustavilo (II. točka izreka), in ugotovilo, da imata nepremičnini s parcelnima številkama 184/365 in 184/367, obe k. o. X, kot individualno pripadajoče zemljišče, pravni položaj skupnega dela stavbe v etažni lastnini, in da lastninska pravica na obeh parcelah učinkuje v korist vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z naslovom D. cesta 76, Ljubljana (ID znak stavbe 0000-680 - III. točka izreka).

2. Nasprotna udeleženka v laični pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da ima edina pravni naslov na podlagi pogodbe o nakupu enodružinske hiše, stanovanja v prvem nadstropju iz leta 1999 s pritličjem in podpritličjem, s pripadajočim zemljiščem in vrtom. Prereka I. in II. točko, ker v spisu ni bilo mogoče najti spornega primera. V III. do VIII. točki pritožbe obrazloži dejansko stanje, pritožbene ugovore pa podaja pod IX. točko. Navaja, da sodna izvedenka izvida in mnenja ni podala jasno in razumljivo ter zaključkov ni podprla z argumenti. Vztraja, kot v postopku na prvi stopnji, da ji edini pripadata sporni parceli kot pripadajoče zemljišče. Navaja, da pot fizično ni mogoča, ker ni obstajala, da lastninjenje v letu 1997 ni bilo izvedeno, novonastali parceli pa nista funkcionalno povezani z enodružinsko hišo, da oba lokala nimata dostopa do stranskega vhoda na vrt skozi vežo, načrt za pritličje dveh lokalov in veže pa v prilogi št. 5 izvedenskega mnenja ni pravilen. Lokal ni imel redne rabe vrta in ga pravni predniki nikoli niso uporabljali, niti niso imeli ključev. Nadalje navaja, da A. A. ni pridobil etažne lastnine na lokalu enodružinske hiše, da je kupil delež 20/100 brez vrta. Priloge in posnetki so v izvedenskem mnenju brez originalnih naslovov in datumov in listine niso berljive. Izvedenka ni dokazala, da sta sporni parceli neposredno namenjeni za redno rabo enodružinske hiše ter ne pripadata lokalu, ki opravlja storitve in z vrtom nima nič početi. Zato vrt pripada neposredno enodružinski stanovanjski hiši, ki jo je nasprotna udeleženka kupila. Predlaga, da sodišče po uradni dolžnosti izvede obseg kvadrature pripadajočega vrta, izpodbijani sklep pa razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankami ni sporno, da je nasprotna udeleženka pretežni del stanovanjske hiše, to je 4/5, kupila v letu 1999, predlagatelj pa 1/5, ki obsega en lokal v pritličnem delu, v letu 2014. Etažna lastnina je bila ustanovljena v postopku po ZVEtL-1 v letu 2019 (C4). Prvotna parcela 184/10 je bila razdeljena na tri parcele. Parcela 184/366 je stavbišče, na katerem stoji stanovanjska hiša s št. stavbe 427, parceli 184/365 (dostop in parkiranje z D. ceste) in 184/367 (vrt na južnem delu), pa je sodišče v tem konkretnem postopku določilo kot pripadajoče zemljišče. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v materialnem in dejanskem pogledu.

   Obseg pripadajočega zemljišča

6. Pritožbeno sodišče poudarja, da obseg pripadajočega zemljišča za stranke v tem postopku ni bil sporen. V celoti ga izkazujejo tudi izvedenske ugotovitve, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Iz skic in fotografij v izvedenskem mnenju (list. št. 149, 154 do 157) izhaja, da parcela 184/365 predstavlja manjši obseg zemljišča kot dostop v stanovanjsko hišo s sprednje strani in meji na pločnik, ki je javna površina. Parcela 184/367 predstavlja vrt na južnem delu, na katerem je postavljena garaža. Kot je ugotovila izvedenka, je bilo takšno stanje že ob gradnji v letih 1933 in 1934, ter je bila cela prvotna parcela 184/10 predvidena kot funkcionalno zemljišče. V konkretnem primeru gre za zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stanovanjske stavbe. Tako se je uporabljalo že vse od začetka (statični pristop določitve funkcionalnega zemljišča) in pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede podanih pogojev po 43. členu ZVEtL-1, pri čemer kot navedeno, obseg pripadajočega zemljišča ni bil sporen. Zato je pritožbeno sodišče uradoma preverilo zgolj pravilno uporabo materialnega prava.

   Glede lastninske pravice

7. Nasprotna udeleženka predlagatelju odreka pravico do pripadajočega zemljišča. Navaja, da je s pogodbo v letu 1999 kupila stanovanjsko stavbo v prvem nadstropju, en lokal v pritličju ter v celoti vrt, na katerem je kasneje postavila garažo, drugi lokal, ki je v lasti predlagatelja, pa ima dostop s sprednje strani, dostopa do vrta pa nikoli ni bilo.

8. Odgovor na vprašanje, kdo ima pravico do pripadajočega zemljišča, je treba iskati v določilih o vzpostavitvi etažne lastnine in v predpisih, ki so veljali v času družbene lastnine. Ni namreč sporno in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila navedena parcela na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) nacionalizirana ter je postala družbena lastnina, kar izkazuje zemljiškoknjižni izpisek (priloga B1) in kar je bilo v času družbene lastnine običajna praksa. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je s pogodbo v letu 1964, sklenjeno med pravnimi predniki predlagatelja in nasprotne udeleženke¹ s prodajo dela stanovanjske hiše, to je enega lokala v pritličju, nastala tim. dejanska etažna lastnina. Ta pa se je skladno s predpisi, ki so tedaj veljali, štela za pripadajoče zemljišče stavbe v etažni lastnini. Če je na stavbi nastala etažna lastnina v času, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbah, je na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču. Pripadajoče zemljišče je v takem primeru po samem zakonu postalo in pomenilo skupni del stavbe, ki je bil izvzet iz pravnega prometa kot samostojna stvar.²

9. Tako je v konkretnem primeru pripadajoče zemljišče ob vzpostavitvi dejanske etažne lastnine postalo skupni del stavbe na podlagi Zakona o lastnini na delu stavb (ZLDS/59), Zakona o lastnini na delih stavb (ZLDS/65), ter 9. člena in tretjega odstavka 12. člena Stanovanjskega zakona (SZ 91). Skladno z 12. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) se je pravica uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini lahko prenašala samo z lastninsko pravico na stavbi. Ali povedano drugače. Vsak, v času družbene lastnine dejanski etažni lastnik in sedaj etažni lastnik te stanovanjske stavbe, v tem trenutku sta to predlagatelj in nasprotna udeleženka, ima pravico uporabljati pripadajoče zemljišče v celoti kot splošni skupni del stavbe. Seveda pa navedeno ne pomeni, da se etažna lastnika o rabi posameznih delov pripadajočega zemljišča ne moreta dogovoriti.

10. Ob povedanem so neutemeljene pritožbene navedbe, da sporni parceli kot pripadajoče zemljišče pripadata samo nasprotni udeleženki, predlagatelju pa ne. Pri tem ni pomembno, ali je pot na vrt fizično obstajala ali ne, oziroma ali so vsakokratni etažni lastniki, ki so imeli v lasti lokal, imeli dostop do južnega dela oziroma ključ od veže. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja (list. št. 168 - 29. stran izvedenskega mnenja), je iz tam navedene skice pritličja razvidno, da je iz obeh lokalov možno priti do vrta preko skladišč do glavne veže in do stranskega vhoda na južnem delu (spodnja fotografija na 17. strani izvedenskega mnenja, list. št. 156). Prav tako je mogoče priti do stranskega vhoda na južni strani skozi glavni vhod z D. ulice po celotni veži na drugo stran hiše. Nasprotna udeleženka predlagatelju povsem neutemeljeno omejuje dostop do pripadajočega zemljišča, to je do spornih parcel.

    Glede ostalih pritožbenih navedb

11. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje še do preostalih pritožbenih navedb. Ob zgoraj navedenem ne drži, da novo nastali parceli nista funkcionalno povezani z enodružinsko hišo in da nista namenjeni za redno rabo te hiše,³ niti ni relevantno, ali so pravni predniki predlagatelja vrt uporabljali. Ne drži, da pravni prednik predlagatelja ni pridobil etažne lastnine na lokalu v enodružinski hiši, kar je obrazloženo zgoraj. Pritožbene navedbe, da so priloge v izvedenskem mnenju brez originalnih naslovov in datumov, ter da listine niso berljive, so do te mere pavšalne, da jih ni bilo mogoče preveriti. Prav tako za ta postopek ni relevantno, ali je predlagatelj spremembo lokala v stanovanje izvedel s potrebnimi soglasji. Zgolj večkrat ponovljene navedbe nasprotne udeleženke, da vrt ne more postati skupno pripadajoče zemljišče, ker ga je samo ona kupila, pa pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati.

12. Ker pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v povezavi s 30. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

-------------------------------
¹ Prim. opombo 11 izpodbijanega sklepa.
² Prim. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem, A. Božič Penko in ost., Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, Uvodni komentar k tč. IV. Postopek za ugotavljanje pripadajočega zemljišča, st. 233 in komentar k 44. členu, st. 309, prim. tudi VSRS III Ips 60/2014 in II Ips 81/2020 ter VSL I Cp 1103/2021 in I Cp 203/2019.
³ Kot navedeno, obseg pripadajočega zemljišča med strankami ni bil sporen.