VSRS Sodba XI Ips 41981/2014-78

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 10. 10. 2014 zoper obdolženega A. G., za katerega je bil podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in druga, iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor od 8. 10. 2014 od 9.40 ure dalje. Zoper navedeni sklep so se pritožili obdolženčevi zagovorniki dne 13. 10. 2014 in zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil s sklepom z istega dne.

2Zoper pravnomočni sklep vlagajo obdolženčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov, ter zaradi kršitve ustavnih določb. Predlagajo razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanih sklepov in odpravo pripora obdolžencu ter odreditev prepovedi približevanja.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 3. 11. 2014 predlagala zavrnitev zahteve, ker ta po njeni oceni ni utemeljena.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi zagovorniki ne izpodbijajo obstoja utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitana kazniva dejanja, temveč, da pri odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti. Zagovorniki navajajo, da sodišče ni upoštevalo oziroma raziskalo možnosti, da bi se obdolženi lahko preselil k dekletu in ni podalo jasne obrazložitve, zakaj ni odredilo milejšega ukrepa, in sicer prepovedi približevanja, ki ga je sodišče zgolj pavšalno označilo kot neprimernega. Po oceni zagovornikov bi sodišče moralo upoštevati tudi, da mati obdolženega zoper njega ne želi podati predloga za pregon, kar pomeni, da ne želi, da je obdolženi priprt in bi sodišče moralo raziskati, ali se ga resnično boji.

6Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Po ustaljeni sodni praksi je navedeno določbo potrebno razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca, če iz teh okoliščin izhaja resna nevarnost ponovitve oziroma dokončanja kaznivega dejanja. Pri odločanju o odreditvi pripora mora poleg tega sodišče vselej upoštevati tudi splošno ustavno načelo sorazmernosti. Pri odločanju o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče dolžno pretehtati, ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi (neogibnost pripora), ter ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).

7V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče ugotovilo, da obstajajo tako subjektivne kot objektivne okoliščine, zaradi katerih obstaja nevarnost, da bo obdolženi kazniva dejanja ponavljal, obenem pa je podana neogibnost pripora in njegova sorazmernost (3. in 4. stran sklepa z dne 10. 10. 2014 in šesta točka sklepa z dne 13. 10. 2014). Da je odreditev pripora neogibno potrebna, je sodišče ocenilo, ker gre za dalj časa trajajoče nasilno vedenje obdolženca, ki se mu oškodovanki (njegova mati in sestra) skušata izogniti, vendar se mu ne moreta. Obdolženec ogroža druge osebe ne le v družinskem krogu, temveč tudi zunaj njega; osumljen je storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ker je dne 3. 10. 2014 lastniku gostinskega lokala pištolo naslonil na prsni koš in mu grozil. Sodišče je ocenilo tudi, da glede na predkaznovanost obdolženca (ki jo je zanikal) za kaznivi dejanji nasilništva in ogrožanja varnosti obdolženec sankcij opominjevalne narave ne jemlje resno. Sodišče je ugotovilo, da se zaradi takšnega vedenja obdolženca drugi počutijo ogrožene in prestrašene.

8Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo in obrazložilo okoliščine, ki so po njegovi oceni narekovale odreditev pripora in ne milejšega ukrepa, kar je bilo potrebno za zagotovitev varnosti ljudi. Zato so neutemeljene navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče pri odreditvi pripora ni upoštevalo načela sorazmernosti oziroma da v zvezi s tem ni podalo jasne obrazložitve. Zagovorniki z navajanjem, da se oškodovanka obdolženca ne boji, po vsebini izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

C.

9Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, deloma pa je bila vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.